Shoeshiners in Barely Modern v klubu Gromka

V klubu Gromka na Metelkovi sta v sredo pred Božičem oder zasedla dva mlada perspektivna benda, ki svojo ustvarjalnost in tudi karizmatičnost črpata predvsem iz otoka. Mladi upi slovenske indie rock scene (kot jih opisujejo nekateri mediji) so me predramili, ko sem poslušal komade na Myspace-u in ugotovil, da stvar ne gre zamuditi v živo.
V skoraj napolnjenem klubu, kjer je prednjačila nepolnoletna mladina sem se s kolegoma postavil ob "stran" ter pričakal prvi bend  Shoeshiners iz Kranja.
Štirje mladci s klasično zasedbo, kitari, bas in boben, so v slabi uri pokazali, kako prekleto važno je bend spoznati v živo. Ne bom primerjal benda z vplivi otoških velikanov ter kakšnimi Kings of Leon, dejstvo je, da bend išče svojo inditeto. Shoeshiners zvenijo moderno, frontman je "pravi", predvsem pa se vidi delavnost, kar je pri bendih za prepoznavnost ter skok na površje zelo pomembno. Mislim, da so Shoeshiners bend, ki bo v prihodnje s svojo svežino, nevsiljivost, indie senzibilnostjo močno predramil našo "turobno" glasbeno sceno. Zelo obetavno!

Če so bili Shoeshiners presenečenje, so bili drugi bend Barely Modern pravi "debakl" v pozitivnem smislu.
Trije mladci okrog 20.let, ki prihajajo iz Logatca v še bolj klasični zasedbi, so prvič opozorili nase na klubskem maratonu 09.
Moram priznati, da sem si bend (slovenski), kot je Barely Modern želel slišati pri nas že vse od začetka novega tisočletja. Takrat, ko so čez lužo The Strokes izdali album "This Is It", na otoku pa so se pojavili The Libertines.
Premišljeval sem, kako "cool" bi bilo imeti podobno sceno tudi pri nas. Sedaj, skoraj 10.let kasneje kjer je na otoku indie rock scena že nekoliko načeta in brezizrazna, sem dočakal tak bend tudi pri nas.
Pri Barely Modern mi je "svinjsko" všeč, ta neobremenjenost s njihovimi vzorniki. Iščejo svojo prepoznavnost in glasbeno podobo. To jim uspeva fenomenalno dobro. Zame največje odkritje leta. Ob bok bi jim postavil Beograjske Repetitor, vendar to je že neka druga zgodba. Bend, ki ga enostavno mora videti v živo vsak, ki je kadarkoli uporabljal "ploščke" Pete-a Doherty-a in Libertines, da Strokes sploh ne omenim.
Pete Doherty se danes valja po zaporih, Julian Casablancas pa je izdal disco album. V primeru Barely Modern sem prepričan, da bodo ubrali neko tretjo pot. Pot, ki bo prinesla, nam, obiskovalcem koncertov modernega rock'n'rolla še veliko užitkov.

Fotke iz koncerta : http://johnny72.blogspot.com/2009/12/barely-moderen-shoeshiners.html


http://www.myspace.com/theshoeshiners
http://www.myspace.com/barelymodern

The Hendikeps - The Hendikeps EP (2009)

Naši južni sosedje Hrvati imajo nekaj izrednih bendov. Bambi Molesters, Erotic Biljan and His Eretics, Pips Chips & Videoclips ter še nekaj drugih. Sedaj pa sem bolj po naključju ujel presneto zanimiv bend iz okolice Zaprešića, ki se spogleduje z modernim alterpop-om ter indie senzibilnostjo.
The Hendikeps na EP-u v šestih komadih ustvarijo enkratne pop melodije, ki jih spremljajo nalezljivi kitarski rifi, izredno fin laid-back vokal ter stopnjavalna formula, ki nudi super glasbeni doživetek.
Bend je z navedenim EP-jem naredil odličen korak k prepoznavnosti. Glavna stvar, ki jo vidim, pa je ogromno potenciala ter rezerve pri ustvarjanju prihajajočega dela.


http://www.myspace.com/thehendikeps
http://thehendikepsep.blogspot.com/

The Cribs - Ignore The Ignorant (2009)

The Cribs, bend treh bratov Jarman iz Yorkshire-a je po mojem skromnem mnenju najbolj (neupravičeno) prezret bend na otoku. V svoji diskografiji so nanizali z novim že štiri albume.
Prvi z istoimenskim naslovom iz leta 2002, ter singlom "Hey Scenesters!" je danes že kultni komad tako benda kot cele britanske rock scene. Predvsem naslednja dva "The New Fellas" (2005) in "Men's Needs, Women's Needs, Whatever" (2007) sta bend vrgla na površje otoške scene.
Eden večjih oboževalcev benda je tudi Alex Kapranos (Franz Ferdinand), ki jih je tudi povabil na skupno turnejo ter sodeloval kot producent pri tretjem albumu " Men's Needs, Women's Needs, Whatever".
Kljub vplivu Kapranosa pa bend ni dosegel korak k samem elitnem vrhu kjer "domujejo" Franz Ferdinand, Arctic Monkeys, Kaiser Chiefs in podobni.
The Cribs so na dosedannjih albumih pokazali kako je lahko enostavnost igranja (kombinacija par not) nalezljiva, dopadljiva in neverjetno široka, seveda v primeru šarma, ki ga ta bend ima.
Novi album "Ignore The Ignorant" pa predstavlja bend v neki novi luči. Bratom Jarman se je kot polnopravni član pridružil nihče drug kot sam Johnny Marr (ex The Smits).
Rezultat je razširjen zvok, Marrerjev pridih osemdesetih, kitare so bolj čiste kjer je garažnega zvoka zaslutiti zelo malo. Prvi singel je fenomenalna "Cheat On Me", nalezljiv komad s izrazitim refrenom, zakamufliran v prekrasno melodijo. Uvodna "We Were Aborted" je pesem kjer se Marrova kitara enkratno izogiba kitarskemu "crash-u".
The Cribs so bili morda najšibkejši v slow komadih, ki pa s "City Of Bugs" ter "Stick To Yr Guns" demantirajo tudi to navedbo. Plošča je po komadih zelo izenačena, kar pa ne pomeni, da je enolična. Ne bi ravno rekel da je to remek - delo, vendar pa bend, kot tudi do sedaj objavljeni material "gazi" večino modernih britanskih bendov s svojimi nalezljivimi rifi. Ali jih opišem kot art-rock, punk ali enostavno pop bend, sploh ni pomembno, ker so vse po malem ter tako posebni in dobri, da ti ponavljajoče poslušanje nikakor ne uide.
The Cribs nadaljujejo pohod proti vrhu angleške indie-rock scene, čeprav so zame tam že zelo dolgo.
http://www.thecribs.com/
http://www.myspace.com/thecribs

The Thermals - Now We Can See (2009)

Portlandski trio The Thermals, je eden od mojih top bendov, ki me ob novi izdaji naženenejo na "right now" poslušanje. Čeprav so Thermals znani, da ne odstopajo od svojega zvoka, vseeno njihova četrta plošča z delovnim naslovom "Now We Can See" le prinaša nekaj novega (rahlega) vetra v zvoku.
Prvo, kar ni moč spregledati je zamenjava založbe, saj so po treh izjemnih albumih presedlali iz Sub-Pop-a na Kill Rock Stars.Povoda ne poznam, vsekakor pa gre tukaj bolj za transfer Blazers - Sonics, kar pomeni, da je vse ostalo v nekaj kilometrih, tako v fizičnem kot filozofskem smislu benda.
The Thermals je bend z izjemno lo-fi punkersko energijo, izjemnim občutkom za melodijo ter navdihnjeno indie senzibilnostjo.Na prvencu "More Parts Per Million" kjer so v dobro minuto trajajočih izbruhih še nekoliko lovili svojo zvokovno podobo, so na drugem (meni najbojšem) albumu "Fuckin A" že demonstrirali svojo uravnovešeno eksplozivnost, ki temelji na preprostih kitarskih, zelo odrezavih in glasnih rifih,drvečem ritmu in melodičnostjo.Na tretjem "The Body, the Blood, the Machine" pa so to samo še potrdili.
Na novi plošči Thermals-i zvenijo nekoliko manj agresivno.Bend deluje neverjetno sproščeno, umirjeno, obenem pa zelo navdahnjeno veselo.Tudi zvok je bolj čist.Posameznih komadov ne bi omenjal, saj bend še vedno proizvaja svoj "thermals zvok" kjer ni odstopanj ali potencialnega hita.
Tistemu, ki bo plošča všeč, močno priporočam tudi starejše. Predvsem "Fuckin A" in "The Body, the Blood, the Machine"!
http://www.thethermals.com/
http://www.myspace.com/thethermals

Glasvegas - Glasvegas (2008)

Škotski lokalni tednik Sunday Herald, je njihov debitantski, istoimenski album razglasil za kar “najboljši škotski album vseh časov”.
Tako hiperbolično dejanje je zelo pogumna stvar, vendar ne nujno v primeru Glasvegas.
Kvartet iz Glasgowa sestavljajo karizmatičen pevec in frontman James Allan, njegov bratranec, kitarist Rab Allen, basist Paul Donoghue in bobnarka (ki na koncertih stoji) Caroline McKay. Glasvegas so zanesljiv retro bend; glasbene reference so morda predvidljive, vendar so v redu: Joy Division, The Jesus and Mary Chain ter morda tudi The Clash.
Album, ki odpira tako močan trojček pesmi kot so "Flowers & Football Tops", "Geraldine" ter "It's My Own Cheating Heart that Makes Me Cry" si zasluži najvišjo oceno pa čeprav bi v nadaljevanju počil po nedodavanju dolžine. Glasba skupine se zdi pri prvem poslušanju enolična, kjer so si komadi praktično podobni. Ko zadevo ne jemlješ površinsko, zlahka ugotoviš, da plošča ponuja mnogo več. Pesmi se "kotalijo" ene v drugo kot ena močna, zvočno bogata in zložena simfonija. Allenov vokal deluje zelo emotivno in se odlično vklopi čez glasbene sloje. V tem mompoznim kitarskim ritmom, ki me spominja na najboljše trenutke Manic Street Preachers iz albuma "Everything Must Go" pridemo tudi do dramatične "Daddy's Gone", prvega singla iz plošče, kjer se je Allen dotaknil besedila o ločevanju svojih staršev. Na splošno so besedila zelo močna. V "Flowers and Football Tops" se je lotil rasističnega umora belega najstnika Krissa Donalda, v "Geraldine" pa recimo o ljubezni do "angela", za katerega se izkaže, da je socialna delavka. Zanimivo je, da ta sedaj prodaja majice na njihovih koncertih.
Na koncu, kot sem že omenil so bobnarske palice v ženskih rokah. To se na albumu še kako dobro pozna. Ne mislim v kontestu "zgodba o ženski za volanom" temveč o tem, da je ravno ta ženska roka na tako agresivnem inštrumentu, dodala čarobni zvok, posebno, tisto pravo nedopolnjujočo dimenzijo.
(Video : Glasvegas - Geraldine)
http://www.myspace.com/glasvegas
http://www.youtube.com/glasvegas

Morrissey - Years of Refusal (2009)

Morrisey je eden največjih glasbenikov današnjega časa. Vselej, ko izda novo (dobro) ploščo si mislim, da je zadnja, obenem pa čas za pokoj, saj je gospod iz Manchestra popolnoma iztrošen, glasbeni opus pa že zdavnaj zaokrožen. Sedaj to ne premišljujem več.Ta osebnost je gradila in izgradila tako, da v miru ustvarja, prez pritiskov in pričakovanj oboževalcev. Ta gradnja je rezultirala s ponovno odlično novo ploščo.
"Years of Refusal" postavlja Morriseya v neko pankersko raspoloženje, seveda na njegov svojevrsten način. Prvi del albuma zaokrožujejo nabrite kitare in triminutne "nabijalke", ki bi jih prej pričakoval od kakšnega mulca. Zadeva izpade zaradi samozavestnega vokala neverjetno šarmantna. Nekateri bi lahko celo rekli, da zaradi kitarske usmerjenosti albuma stari prdec lovi neke trendovske korake, kot to delajo mnogi "forever young" bendi ,vendar že po prvem poslušanju je jasno, da temu ni tako.
Že prva "Something Is Squeezing My Skull" je pravi biser, kjer po začetnem ogrevanju pride tudi
četrta " I'm Throwing My Arms Around Paris", ki pokaže moža v vsem svojem sijaju in najboljših trenutkih preživljanja v nekdaj matični skupini The Smiths. Morda pokaže starec malo predvidljivosti in slabosti na koncu albuma, vendar to ne pokvari celotnega dojema albuma "Years of Refusal".
Naj na koncu še povem, da vam bo plošča ob ponavljajočem poslušanju znova in znova odpirala nove adute, ki so ponavadi značilnost nekega dobrega (glasbenega) dela.
http://www.myspace.com/morrissey

The Takeover UK -- Running With the Wasters (2009)

Dober indie-rock ne prihaja vedno iz Britanije. Četverica iz Pittsburgha je z svojim debijem "Running With the Wasters" resno vrgla rokavico na onstran luže.
Fante je ispiriral pop iz 60'ih ter bandi takoimenovane angleške invazije v drugi polovici 70'ih. Rezultat je prekleto dober plesno-garažni rock, kjer ne manjka melodičnih trenutkov, lo-fi zvoka ter prefinjenega popa.
Po uvodni "The Lonely Ones" ki si jo ne bi sramovali tudi The Strokes, je druga "Never Been So Sick" kitarsko nabrita ter v refrenu "pijansko" opevana v stilu kakšnih The Libertines. Album nadaljuje "Ah La La", najbolj lahkotna pop pesmica, ki bi z lahkoto osvojila kakšen vrh mainstream glasbenih lestvic. Naslednja "Running With The Wasters"pa zame že predstavlja vrhunec tega ploščka z ubijajočim himničnim napevom ter stopnjevalnim ritmom, ki na koncu skoraj pripelje spust rok iz volana kjer jo največkrat poslušam.
Čeprav v albumu ne zasledim nekih "štuk" komadov, bi omenil še nalezljive "Birthday Boy" ter "Don't Wait Up".
Vsekakor je celi album enkraten, hipnotičen roadtrip kjer bi si želel, da se nikoli ne konča.
V primeru TakeoverUK, kjer bodo mnogi videli še en "copy-paste" primerek in jim očitali podobnost z bandi kot so The Strokes, The Libertines in drugimi, menim da so fantje ustvarili ploščo, ki ob poslušanju težko ostaneš ravnodušen.
http://www.myspace.com/thetakeoveruk

Franz Ferdinand - Tonight (2009)

Ko se vrnem na prejšna dva albuma Franz Ferdinand, ki sta bila zelo dobra, kitarsko plesna, iskrena in sta imela nekakšno skupno noto ter obenem zvrha originalnih prijemov, se sprašujem zakaj band potegne v tako skrajne spremembe kot smo priča na albumu Tonight?
Ni dvoma da so FF velik band. Njihov vpliv je moč zaslediti v poplavi instant - copy bandov, ki polnejo strani web-ov, etre radijev ter morje letnih festivalov po vsem svetu. Morda jih je ravno ta nasičena scena "naterala" da se umaknejo od svojega zvoka?
Sama sprememba zvoka je pohvalno vredna, saj drugače lahko hitro postaneš dolgočasen in predvidljiv.
Ampak spet, če menjaš samo delo in nimaš kaj povedati postane problem. In Franz Ferdinand na plošči Tonight nimajo.
Rezultat je dokaj dolgočasna plošča, brez kakšnih svetlečih trenutkov, piko na i pa postavi brezvezna, dolga kot ponedeljek pesem Lucid Dreams, ki upam samo začasno predstavlja elektronske izlete banda.
Glede nato, da je to šele tretja plošča skupine, je za popravni izpit še dovolj časa.
Nedvomno pa lahko rečem, da se bodo ljubitelji te skupine razdelili na dva pola.
V prvi skupini bodo tisti , ki bodo pognali alarm zaradi rockerske prepoznavnosti skupine, medtem ko bodo tisti drugi, ki so jih vzljubili iz popidnega vidika ploščo verjetno pozdravili.
http://www.franzferdinand.co.uk

Maximo Park v Ljubljani

V petek smo se s kolegi podali na koncert angleških indierockerjev Maximo Park v Cvetličarno. Petorica iz Newcastle-a ima pri meni nek poseben značaj, saj se le malokrat zgodi, da sem bend na odru slišal prej, preden so sploh uspeli lansirati svoj prvenec A Certain Trigger (2005).
Od takrat je preteklo že kar nekaj vode ali bolje, koncertne kilometrine. Band se več ne poti na peklenskih žarkih, saj ima na domačih tleh skorajda "prvoligaški status", pridno pa nabira svoje privržence tudi drugje po evropi. Po znamenitem festivalu Southside leta 2006 , kjer so že nastopili kot eni od liderjev festivala, je bil to moj tretji obisk.
Ko smo prispeli in se podali na prvo pivo, so nas že ogrevali hrvaški Orange Strips, ki ne skrivajo "zaljubljenost" do britpopa. Po nekaj ujetih komadov se me zelo spominjali na škotske Travis.
Med odmorom se je dvorana kar lepo napolnila kar je nedvomno malo presenečenje, saj promocije dogodka praktično ni bilo zaslediti na nobenem koraku.(baje je bil dan prej obisk v Zagrebu zelo slab)
Ob bučnem aplavzu so na oder stopili Maximo Park in koncert odprli z Our Velocity s svojega drugega albuma Our Earthly Pleasures (2007).
Potem pa tisto, kar sem si najbolj želel. Novi komadi (trenutno pripravljajo tretji studijski album) in po poslušanem sodeč bo manj idejni od predhodnih, vendar zelo energičen in poslušljiv kar bo "navrglo" še dodaten del fenov.
Angleži so v tej dobri uri odigrali vse svoje najbolj znane komade kot so Books from Boxes, Going Missing, Limassoll, Grafiti, ter meni najlubša Girls Who Play Guitars. Sploh pri slednji je bila atmosfera v dvorani odlična.
Na odru se je še enkrat več pokazalo da sta srce benda klaviturist Lukas Wooller ter fenomenalen frontman, ki odlično opravlja svojo delo Paul Smith.
Po bučnem skandiranju smo dobili tudi bis kjer so zaigrali še tri komade z nepogrešljivo Apply Some Pressure.
Vsekakor naj na koncu dodam, da je skupina z svojim (ponovno)energičnem nastopom, ter odličnim odzivom publike pokazala, da si tudi pri nas želimo več "pristankov" indie bendov. In to ravno na tak način kot Maximo Park, ki so zaupali nekemu našemu novnarju, da so prišli na ta konec sveta predvsem z namenom večanja prepoznavnosti.
Po nedavnem koncertu Islands, sedaj Maximo Park ter poleti prihajajočih velikanov Killers se nam očitno res obeta dobra Indie letina.
http://maximopark.com/
Fotke : http://johnny72.blogspot.com/2009/02/maximo-park.html

Definicija : Indie-Rock

Izraz "indie" oz. daljše "independent" na prvem mestu pomeni neodvisen. Na začetku so skupine, ki so se pojmovale za indie, bile le tiste, ki niso podpisovale pogodb z velikimi založniškimi firmami.

Vse se je začelo že leta 1980 z obliko alternativnega rocka, pri katerem je bila močno povdarjena kitara. Dve najbolj znani skupini tistega časa sta bili The Smiths in The Stone Roses, ki sta močno vplivali na Britpop.
V poznih 80. se je indie glasba "prelevila" v glasnejšo, prevladoval je kitarski distortion. Najbolj poznana skupina tega obdobja je Sonic Youth, pečat na današnji glasbi pa je pustila še ena skupina, to so Pixies.
V 90. letih se izraz "indie" ni več nanašal le na "podzemne" bande, ampak se je močno razširil, tako stilsko kot zvočno. Na začetku 90. se je indie velikokrat mešalo z Britpopom in prav v tem obdobju se je rock glasba najbolj razširila.

Dan danes je indie glasba ena izmed najbolj poslušanih podzvrsti rock glaasbe. Nekateri izvajalci, kot naprimer Arctic Monkeys, Franz Ferdinand, The Killers in The White Stripes veljajo za nabolje prodajane in poslušane skupine 21. stoletja.

Islands - Arm's Way (2008)

Po Broken Social Scene in Arcade Fire, je Kanada izvrgla še eden podoben vendar odličen bend - Islands. Poleg žanrovske podobnosti, se zdi, kot da se je Kanadska glasbena scena specializirala na bende v katerih igrajo multiinstrumentalisti in se pokaže bogatstvo zvoka, ki ga omenjeni bendi nudijo.
"Arm's Away" je njihov drugi album, po prvencu "Return to The Sea" iz leta 2006, ki je ponudil pretežno divjo, surovo, vendar nadvse originalno in zabavno glasbo.
Z drugim studijskim albumom "Arm's Way" bend izgublja svojo divjost in ostrino, vendar dobiva določeno mero pedantnosti in usklajenosti ampak ob tem ne izgublja niti kanček svojega originalnega zvoka, ki je še vedno tako bolano-sladek, poleten in istočasno tudi melanholičen.
Islands so zame bend, ki je žanrovsko odlično porazdeljen po "otočkih". Vendar, da se razumemo.
Te "otočke" povezuje originalnost in deluje kot bogata celina.
http://www.myspace.com/islands

White Lies - To Lose My Life (2009)

Londonski trio White Lies je lansko največje odkritje britanske alternative scene. Kritiki bend kujejo v zvezde, skeptiki pa vzklikajo, da danes res ni potrebe po še enem retro bendu.

White Lies v resnici obujajo zvoke novega vala oziroma post-punka zgodnjih osemdesetih, ki so ga zakoličili bendi tipa Joy Division, Echo & The Bunnymen, New Order, The Cure ali U2. Včasih pa skupino zanese tudi v bolj ostra kitarska okolja. V glasbi White Lies torej ne gre iskati novosti na slogovnem področju, bistvena komponenta njihove drugačnosti je v načinu, kako to glasbo prezentirajo. Bend je pri tem predvsem temeljit. Njihove skladbe so hipnotično in do skrajnosti funkcionalne, sijajno orkestrirane, izjemno razdelane ter ravno prav darkerske, usodne in dramatične. Vsekakor so White Lies na svojem prvencu To Lose My Life, ki je, mimogrede povedano, še izvrstno posnet, v prvi plan vrnili veliko elegance, prefinjenosti in starih vrednot, kar v času »velikih blufov« na današnji alternative sceni sploh ni tako malo. http://www.myspace.com/whitelies