Future Islands - Orto bar, Ljubljana (20.9.2010)

Baltimorska zasedba Future Islands je trio, ki se je pred tremi leti preformirala iz zasedbe Art Lord & The Self-Portraits. V ljubljani so predstavili njihov novi album "In Evening Air", ki je njihov drugi, po prvencu "Wave Like Home" (2008). Bend sestavljajo klaviaturist in programer J. Gerrit Welmers, basist William Cashion ter vokalist Samuel T. Herring.
Ko sem na odru pod reflektorji videl to turobno postavitev klaviatur in bas kitare in nič drugega, sem malo zaskrbljeno pomislil, kaj nam bodo poleg očitno računalniško programirani glasbi fantje ponudili. Že po prvem komadu sem dojel, (v nadaljevanju se je to potrdilo) da "karakter" benda daje Hearringov renčavi in nepredvidljivi vokal, ki mi je bil v uvodu kar malo zastrašujoč. Ob sintetizatorski zvočni podlagi ali bolje rečeno ob izrabljenih new waveovskih zvočnih frazah, daje Herring z svojo interpretacijo, odrsko prezenco, ki je tako močna in čustveno prepojena, da daje končni vtis benda več kot soliden.

Future Islands niso revolucionaren bend, vendar njihova post-wave glasba na trenutke izraža neko inovacijo, ki presega delo kakšnih LCD Soundsystem in podobnih. Če bi prihajali iz otoka, sem skorajda prepričan, da bi jih poznali že mnogo prej, tako pa je preboj onstran luže mnogo težji, saj le redko kdo posluša tak tip glasbe. No, v primeru uspeha, mislim, da jim bodo le redki popolnoma enakopravni.

http://www.myspace.com/futureislands

Wolf Parade v Ljubljani

V organizaciji ŠKUC-Buba smo v "nabiti" in soparni menzi pri koritu dočakali indie-rock večer, ki bo za mnoge, prepotene duše predstavljal nov mejnik neodvisne rockovske glasbe. To navajam predvsem zato, ker ob številnih (manjših) alt.indie bendih, ki jih je gostovala Ljubljana v sorazmerno kratkem času, publika "gladuje" za prvokategorniki, kot so bili ta večer montrealska četverica Wolf Parade. Če navedem dejstvo, da so isti dan v rasprodani kino šiška nastopili tudi Florence and the Machine, si Ljubljana vsekakor zasluži večjo bero tovrstnih koncertov.
Na oder sta prva stopila mladca Vortex Magnolia, ki sta na moje presenečenje ponudila odličen "špil". Očitno polna kreativnih presežkov, ki jih ne moreta izraziti v matični skupini We Can’t Sleep At Night, sta ob kitari in bobnih, ter tudi nekaj nasnetimi zvoki, dosegla razposajen in igriv aranžma, ki privabi nasmeh na obraz. Ravno prav tempiran in ne predolg nastop. Zelo obetajoče.
Naslednji so na oder stopili finski Joensuu 1685, ki so v svoje dobre pol ure odigrali niz žanrov, kjer pa se niso znašli niti v enem. Tako so si želeli biti drugačni, da so izpadli enako, kot kopica drugih bendov, ki ime indie mešajo z nesmiselnimi eksperimenti. Glasba, ki sicer odpira novo stran, vendar realno gledano jo nihče noče videti. Mračna atmosfera v kateri se ni dalo povleči prav nobene pararele s kanadskimi veljaki.
Vse kar je sledilo kasneje, pa je bilo naravnost veličanstveno. Čeprav je bend na koncertu ob celotnem opusu promoviral tudi nove komade iz prihajajočega tretjega albuma "Expo 86", bi po odzivu publike lahko zaključil, da je ilegalno kar dobro seznanjena z novim materialom. Praktično vse pesmi so bile sprejete kot veliki hiti, nakar je v prvi vrsti zaslužen bend. Fantje enostavno znajo igrati.

V bendu prednjačita frontmana Spencer Krug in Dan Boeckner. Če je bila Krugova komunikacija s publiko zaradi položaja pred klavijaturam nekoliko omejena, se je po drugi strani Boeckner resnično izkazal. Izgubljal je na litre vode iz svojega organizma, ko je "kazal" kaj vse zmore na kitari. V primeru Wolf Parade lahko trdim, da je igralna umetnost tista, kar je sinočnji koncert dvignilo visoko nad ostalimi. Zelo veliko časa so posvetili efektnim, večminutnimi zaključki, kjer se je pokazala vsa moč dobre improvizacije in umetnost igranja. Na kaj takega na indie koncertih jaz in verjetno še kdo, nismo navajeni.
Glede na to, da sta oba frontmana Spencer Krug kot tudi Dan Boeckner na polno zasedena s kopico stranskih ali bolje rečeno vzporednih projektov (Sunset Rubdown, Swan Lake, Handsome Furs), smo lahko še toliko bolj veseli, da nista zaobšla Ljubljane, kjer smo ju lahko videli skupaj z veličanstvenimi Wolf Parade. Bend, ki presega klubske in male dvoranske prostore. Pripravljen, za resnično nekaj velikega.

http://www.subpop.com/artists/wolf_parade
Fotke iz koncerta - avtor Johnny

Shoeshiners in Barely Modern v klubu Gromka

V klubu Gromka na Metelkovi sta v sredo pred Božičem oder zasedla dva mlada perspektivna benda, ki svojo ustvarjalnost in tudi karizmatičnost črpata predvsem iz otoka. Mladi upi slovenske indie rock scene (kot jih opisujejo nekateri mediji) so me predramili, ko sem poslušal komade na Myspace-u in ugotovil, da stvar ne gre zamuditi v živo.
V skoraj napolnjenem klubu, kjer je prednjačila nepolnoletna mladina sem se s kolegoma postavil ob "stran" ter pričakal prvi bend  Shoeshiners iz Kranja.
Štirje mladci s klasično zasedbo, kitari, bas in boben, so v slabi uri pokazali, kako prekleto važno je bend spoznati v živo. Ne bom primerjal benda z vplivi otoških velikanov ter kakšnimi Kings of Leon, dejstvo je, da bend išče svojo inditeto. Shoeshiners zvenijo moderno, frontman je "pravi", predvsem pa se vidi delavnost, kar je pri bendih za prepoznavnost ter skok na površje zelo pomembno. Mislim, da so Shoeshiners bend, ki bo v prihodnje s svojo svežino, nevsiljivost, indie senzibilnostjo močno predramil našo "turobno" glasbeno sceno. Zelo obetavno!

Če so bili Shoeshiners presenečenje, so bili drugi bend Barely Modern pravi "debakl" v pozitivnem smislu.
Trije mladci okrog 20.let, ki prihajajo iz Logatca v še bolj klasični zasedbi, so prvič opozorili nase na klubskem maratonu 09.
Moram priznati, da sem si bend (slovenski), kot je Barely Modern želel slišati pri nas že vse od začetka novega tisočletja. Takrat, ko so čez lužo The Strokes izdali album "This Is It", na otoku pa so se pojavili The Libertines.
Premišljeval sem, kako "cool" bi bilo imeti podobno sceno tudi pri nas. Sedaj, skoraj 10.let kasneje kjer je na otoku indie rock scena že nekoliko načeta in brezizrazna, sem dočakal tak bend tudi pri nas.
Pri Barely Modern mi je "svinjsko" všeč, ta neobremenjenost s njihovimi vzorniki. Iščejo svojo prepoznavnost in glasbeno podobo. To jim uspeva fenomenalno dobro. Zame največje odkritje leta. Ob bok bi jim postavil Beograjske Repetitor, vendar to je že neka druga zgodba. Bend, ki ga enostavno mora videti v živo vsak, ki je kadarkoli uporabljal "ploščke" Pete-a Doherty-a in Libertines, da Strokes sploh ne omenim.
Pete Doherty se danes valja po zaporih, Julian Casablancas pa je izdal disco album. V primeru Barely Modern sem prepričan, da bodo ubrali neko tretjo pot. Pot, ki bo prinesla, nam, obiskovalcem koncertov modernega rock'n'rolla še veliko užitkov.

Fotke iz koncerta : http://johnny72.blogspot.com/2009/12/barely-moderen-shoeshiners.html


http://www.myspace.com/theshoeshiners
http://www.myspace.com/barelymodern

Maximo Park v Ljubljani

V petek smo se s kolegi podali na koncert angleških indierockerjev Maximo Park v Cvetličarno. Petorica iz Newcastle-a ima pri meni nek poseben značaj, saj se le malokrat zgodi, da sem bend na odru slišal prej, preden so sploh uspeli lansirati svoj prvenec A Certain Trigger (2005).
Od takrat je preteklo že kar nekaj vode ali bolje, koncertne kilometrine. Band se več ne poti na peklenskih žarkih, saj ima na domačih tleh skorajda "prvoligaški status", pridno pa nabira svoje privržence tudi drugje po evropi. Po znamenitem festivalu Southside leta 2006 , kjer so že nastopili kot eni od liderjev festivala, je bil to moj tretji obisk.
Ko smo prispeli in se podali na prvo pivo, so nas že ogrevali hrvaški Orange Strips, ki ne skrivajo "zaljubljenost" do britpopa. Po nekaj ujetih komadov se me zelo spominjali na škotske Travis.
Med odmorom se je dvorana kar lepo napolnila kar je nedvomno malo presenečenje, saj promocije dogodka praktično ni bilo zaslediti na nobenem koraku.(baje je bil dan prej obisk v Zagrebu zelo slab)
Ob bučnem aplavzu so na oder stopili Maximo Park in koncert odprli z Our Velocity s svojega drugega albuma Our Earthly Pleasures (2007).
Potem pa tisto, kar sem si najbolj želel. Novi komadi (trenutno pripravljajo tretji studijski album) in po poslušanem sodeč bo manj idejni od predhodnih, vendar zelo energičen in poslušljiv kar bo "navrglo" še dodaten del fenov.
Angleži so v tej dobri uri odigrali vse svoje najbolj znane komade kot so Books from Boxes, Going Missing, Limassoll, Grafiti, ter meni najlubša Girls Who Play Guitars. Sploh pri slednji je bila atmosfera v dvorani odlična.
Na odru se je še enkrat več pokazalo da sta srce benda klaviturist Lukas Wooller ter fenomenalen frontman, ki odlično opravlja svojo delo Paul Smith.
Po bučnem skandiranju smo dobili tudi bis kjer so zaigrali še tri komade z nepogrešljivo Apply Some Pressure.
Vsekakor naj na koncu dodam, da je skupina z svojim (ponovno)energičnem nastopom, ter odličnim odzivom publike pokazala, da si tudi pri nas želimo več "pristankov" indie bendov. In to ravno na tak način kot Maximo Park, ki so zaupali nekemu našemu novnarju, da so prišli na ta konec sveta predvsem z namenom večanja prepoznavnosti.
Po nedavnem koncertu Islands, sedaj Maximo Park ter poleti prihajajočih velikanov Killers se nam očitno res obeta dobra Indie letina.
http://maximopark.com/
Fotke : http://johnny72.blogspot.com/2009/02/maximo-park.html