Londonski trio White Lies je lansko največje odkritje britanske alternative scene. Kritiki bend kujejo v zvezde, skeptiki pa vzklikajo, da danes res ni potrebe po še enem retro bendu.
White Lies v resnici obujajo zvoke novega vala oziroma post-punka zgodnjih osemdesetih, ki so ga zakoličili bendi tipa Joy Division, Echo & The Bunnymen, New Order, The Cure ali U2. Včasih pa skupino zanese tudi v bolj ostra kitarska okolja. V glasbi White Lies torej ne gre iskati novosti na slogovnem področju, bistvena komponenta njihove drugačnosti je v načinu, kako to glasbo prezentirajo. Bend je pri tem predvsem temeljit. Njihove skladbe so hipnotično in do skrajnosti funkcionalne, sijajno orkestrirane, izjemno razdelane ter ravno prav darkerske, usodne in dramatične. Vsekakor so White Lies na svojem prvencu To Lose My Life, ki je, mimogrede povedano, še izvrstno posnet, v prvi plan vrnili veliko elegance, prefinjenosti in starih vrednot, kar v času »velikih blufov« na današnji alternative sceni sploh ni tako malo. http://www.myspace.com/whitelies
Objave
0 komentarji:
Objavite komentar