Glasvegas - Glasvegas (2008)

Škotski lokalni tednik Sunday Herald, je njihov debitantski, istoimenski album razglasil za kar “najboljši škotski album vseh časov”.
Tako hiperbolično dejanje je zelo pogumna stvar, vendar ne nujno v primeru Glasvegas.
Kvartet iz Glasgowa sestavljajo karizmatičen pevec in frontman James Allan, njegov bratranec, kitarist Rab Allen, basist Paul Donoghue in bobnarka (ki na koncertih stoji) Caroline McKay. Glasvegas so zanesljiv retro bend; glasbene reference so morda predvidljive, vendar so v redu: Joy Division, The Jesus and Mary Chain ter morda tudi The Clash.
Album, ki odpira tako močan trojček pesmi kot so "Flowers & Football Tops", "Geraldine" ter "It's My Own Cheating Heart that Makes Me Cry" si zasluži najvišjo oceno pa čeprav bi v nadaljevanju počil po nedodavanju dolžine. Glasba skupine se zdi pri prvem poslušanju enolična, kjer so si komadi praktično podobni. Ko zadevo ne jemlješ površinsko, zlahka ugotoviš, da plošča ponuja mnogo več. Pesmi se "kotalijo" ene v drugo kot ena močna, zvočno bogata in zložena simfonija. Allenov vokal deluje zelo emotivno in se odlično vklopi čez glasbene sloje. V tem mompoznim kitarskim ritmom, ki me spominja na najboljše trenutke Manic Street Preachers iz albuma "Everything Must Go" pridemo tudi do dramatične "Daddy's Gone", prvega singla iz plošče, kjer se je Allen dotaknil besedila o ločevanju svojih staršev. Na splošno so besedila zelo močna. V "Flowers and Football Tops" se je lotil rasističnega umora belega najstnika Krissa Donalda, v "Geraldine" pa recimo o ljubezni do "angela", za katerega se izkaže, da je socialna delavka. Zanimivo je, da ta sedaj prodaja majice na njihovih koncertih.
Na koncu, kot sem že omenil so bobnarske palice v ženskih rokah. To se na albumu še kako dobro pozna. Ne mislim v kontestu "zgodba o ženski za volanom" temveč o tem, da je ravno ta ženska roka na tako agresivnem inštrumentu, dodala čarobni zvok, posebno, tisto pravo nedopolnjujočo dimenzijo.
(Video : Glasvegas - Geraldine)
http://www.myspace.com/glasvegas
http://www.youtube.com/glasvegas

Morrissey - Years of Refusal (2009)

Morrisey je eden največjih glasbenikov današnjega časa. Vselej, ko izda novo (dobro) ploščo si mislim, da je zadnja, obenem pa čas za pokoj, saj je gospod iz Manchestra popolnoma iztrošen, glasbeni opus pa že zdavnaj zaokrožen. Sedaj to ne premišljujem več.Ta osebnost je gradila in izgradila tako, da v miru ustvarja, prez pritiskov in pričakovanj oboževalcev. Ta gradnja je rezultirala s ponovno odlično novo ploščo.
"Years of Refusal" postavlja Morriseya v neko pankersko raspoloženje, seveda na njegov svojevrsten način. Prvi del albuma zaokrožujejo nabrite kitare in triminutne "nabijalke", ki bi jih prej pričakoval od kakšnega mulca. Zadeva izpade zaradi samozavestnega vokala neverjetno šarmantna. Nekateri bi lahko celo rekli, da zaradi kitarske usmerjenosti albuma stari prdec lovi neke trendovske korake, kot to delajo mnogi "forever young" bendi ,vendar že po prvem poslušanju je jasno, da temu ni tako.
Že prva "Something Is Squeezing My Skull" je pravi biser, kjer po začetnem ogrevanju pride tudi
četrta " I'm Throwing My Arms Around Paris", ki pokaže moža v vsem svojem sijaju in najboljših trenutkih preživljanja v nekdaj matični skupini The Smiths. Morda pokaže starec malo predvidljivosti in slabosti na koncu albuma, vendar to ne pokvari celotnega dojema albuma "Years of Refusal".
Naj na koncu še povem, da vam bo plošča ob ponavljajočem poslušanju znova in znova odpirala nove adute, ki so ponavadi značilnost nekega dobrega (glasbenega) dela.
http://www.myspace.com/morrissey

The Takeover UK -- Running With the Wasters (2009)

Dober indie-rock ne prihaja vedno iz Britanije. Četverica iz Pittsburgha je z svojim debijem "Running With the Wasters" resno vrgla rokavico na onstran luže.
Fante je ispiriral pop iz 60'ih ter bandi takoimenovane angleške invazije v drugi polovici 70'ih. Rezultat je prekleto dober plesno-garažni rock, kjer ne manjka melodičnih trenutkov, lo-fi zvoka ter prefinjenega popa.
Po uvodni "The Lonely Ones" ki si jo ne bi sramovali tudi The Strokes, je druga "Never Been So Sick" kitarsko nabrita ter v refrenu "pijansko" opevana v stilu kakšnih The Libertines. Album nadaljuje "Ah La La", najbolj lahkotna pop pesmica, ki bi z lahkoto osvojila kakšen vrh mainstream glasbenih lestvic. Naslednja "Running With The Wasters"pa zame že predstavlja vrhunec tega ploščka z ubijajočim himničnim napevom ter stopnjevalnim ritmom, ki na koncu skoraj pripelje spust rok iz volana kjer jo največkrat poslušam.
Čeprav v albumu ne zasledim nekih "štuk" komadov, bi omenil še nalezljive "Birthday Boy" ter "Don't Wait Up".
Vsekakor je celi album enkraten, hipnotičen roadtrip kjer bi si želel, da se nikoli ne konča.
V primeru TakeoverUK, kjer bodo mnogi videli še en "copy-paste" primerek in jim očitali podobnost z bandi kot so The Strokes, The Libertines in drugimi, menim da so fantje ustvarili ploščo, ki ob poslušanju težko ostaneš ravnodušen.
http://www.myspace.com/thetakeoveruk

Franz Ferdinand - Tonight (2009)

Ko se vrnem na prejšna dva albuma Franz Ferdinand, ki sta bila zelo dobra, kitarsko plesna, iskrena in sta imela nekakšno skupno noto ter obenem zvrha originalnih prijemov, se sprašujem zakaj band potegne v tako skrajne spremembe kot smo priča na albumu Tonight?
Ni dvoma da so FF velik band. Njihov vpliv je moč zaslediti v poplavi instant - copy bandov, ki polnejo strani web-ov, etre radijev ter morje letnih festivalov po vsem svetu. Morda jih je ravno ta nasičena scena "naterala" da se umaknejo od svojega zvoka?
Sama sprememba zvoka je pohvalno vredna, saj drugače lahko hitro postaneš dolgočasen in predvidljiv.
Ampak spet, če menjaš samo delo in nimaš kaj povedati postane problem. In Franz Ferdinand na plošči Tonight nimajo.
Rezultat je dokaj dolgočasna plošča, brez kakšnih svetlečih trenutkov, piko na i pa postavi brezvezna, dolga kot ponedeljek pesem Lucid Dreams, ki upam samo začasno predstavlja elektronske izlete banda.
Glede nato, da je to šele tretja plošča skupine, je za popravni izpit še dovolj časa.
Nedvomno pa lahko rečem, da se bodo ljubitelji te skupine razdelili na dva pola.
V prvi skupini bodo tisti , ki bodo pognali alarm zaradi rockerske prepoznavnosti skupine, medtem ko bodo tisti drugi, ki so jih vzljubili iz popidnega vidika ploščo verjetno pozdravili.
http://www.franzferdinand.co.uk

Maximo Park v Ljubljani

V petek smo se s kolegi podali na koncert angleških indierockerjev Maximo Park v Cvetličarno. Petorica iz Newcastle-a ima pri meni nek poseben značaj, saj se le malokrat zgodi, da sem bend na odru slišal prej, preden so sploh uspeli lansirati svoj prvenec A Certain Trigger (2005).
Od takrat je preteklo že kar nekaj vode ali bolje, koncertne kilometrine. Band se več ne poti na peklenskih žarkih, saj ima na domačih tleh skorajda "prvoligaški status", pridno pa nabira svoje privržence tudi drugje po evropi. Po znamenitem festivalu Southside leta 2006 , kjer so že nastopili kot eni od liderjev festivala, je bil to moj tretji obisk.
Ko smo prispeli in se podali na prvo pivo, so nas že ogrevali hrvaški Orange Strips, ki ne skrivajo "zaljubljenost" do britpopa. Po nekaj ujetih komadov se me zelo spominjali na škotske Travis.
Med odmorom se je dvorana kar lepo napolnila kar je nedvomno malo presenečenje, saj promocije dogodka praktično ni bilo zaslediti na nobenem koraku.(baje je bil dan prej obisk v Zagrebu zelo slab)
Ob bučnem aplavzu so na oder stopili Maximo Park in koncert odprli z Our Velocity s svojega drugega albuma Our Earthly Pleasures (2007).
Potem pa tisto, kar sem si najbolj želel. Novi komadi (trenutno pripravljajo tretji studijski album) in po poslušanem sodeč bo manj idejni od predhodnih, vendar zelo energičen in poslušljiv kar bo "navrglo" še dodaten del fenov.
Angleži so v tej dobri uri odigrali vse svoje najbolj znane komade kot so Books from Boxes, Going Missing, Limassoll, Grafiti, ter meni najlubša Girls Who Play Guitars. Sploh pri slednji je bila atmosfera v dvorani odlična.
Na odru se je še enkrat več pokazalo da sta srce benda klaviturist Lukas Wooller ter fenomenalen frontman, ki odlično opravlja svojo delo Paul Smith.
Po bučnem skandiranju smo dobili tudi bis kjer so zaigrali še tri komade z nepogrešljivo Apply Some Pressure.
Vsekakor naj na koncu dodam, da je skupina z svojim (ponovno)energičnem nastopom, ter odličnim odzivom publike pokazala, da si tudi pri nas želimo več "pristankov" indie bendov. In to ravno na tak način kot Maximo Park, ki so zaupali nekemu našemu novnarju, da so prišli na ta konec sveta predvsem z namenom večanja prepoznavnosti.
Po nedavnem koncertu Islands, sedaj Maximo Park ter poleti prihajajočih velikanov Killers se nam očitno res obeta dobra Indie letina.
http://maximopark.com/
Fotke : http://johnny72.blogspot.com/2009/02/maximo-park.html