Shout Out Louds - Work (2010)

Švedska zasedba Shout Out Louds je ena tistih, ki zna na preprostih rifih temelječo glasbo narediti pretenciozno, dolgovečno in zanimivo. Kvintet sestavljajo Adam Olenius (vokal in gitara), Ted Malmros (bass, tolkala), Carl von Arbin (gitara), Eric Edman (bobni) in Bebban Stenborg (klaviature in back vokal).
Že njihov debitantski album "Howl Howl Gaff Gaff" jih je popeljal med elito indie - rock skupin. S pohvalami niso skoparili tudi taki bendi kot so Kings Of Leon, Secret Machines, The Dears, The Magic Numbers in The Essex Green, ki so se vsi po vrsti borili, da jim odpirajo koncerte na njihovih turnejah. Če je bil prvi album nabrit, hiter, polno nalezljivih indie pop-rock komadov ter pritrjen z garažno priponko je drugi "Our Ill Wills" iz leta 2007 ponudil bolj mirno glasbo, kjer so prednjačile pop skladbe z vplivi folka in electronic-new wavea. Na rezultat plošče je zelo vplival Björn Yttling iz benda Peter, Bjorn & John s katerim bend že dolgo prijateljuje.
Pri novi plošči je treba najprej omeniti, da so presedlali na založbo Merge. Torej vsi atributi za dobro prodajo v eminentni družbi Arcade Fire, Spoon ter drugih. "Work" prinaša deset več ali manj lepo izenačenih komadov, ki so dovolj instrumentalno raznovrstne in razživete, da ponovno pričarajo prijetno poslušanje. Lahko bi rekel, da so Shout Out Louds ustvarili formulo, ki je skupek prejšnjih dveh plošč in rezultira s pravim indie pop draguljem bogatih melodij. Da je bend v dobri formi pokažejo predvsem v pesmih kot so popoidna in lepo naraščujoča "Walls",  otožnejša "Play the Game", razigrana "1999" ter "Fall Hard" ki deluje brezmadežno in veselo po drugi strani pa nekoliko melanholično z nežnim back vokalom klaviaturistke  Bebban Stenborg.
Shout Out Louds so še enkrat več pokazali, kako se v preprostih in simpatičnih melodijah ustvari "retro feeling" v kombinaciji s švedsko razigranostjo, ki je v glasbenem smislu pri njih tako značilna.

http://www.shoutoutlouds.com/
http://www.myspace.com/shoutoutlouds

Charlotte Gainsbourg - IRM (2010)

Tole dekle ali bolje mlado gospo, bom mogel v prihodnje jemati zelo resno. Ali jo jemljete kot igralko, pevko, hčerko Serga Gainsbourga in Jane Birkin ali kot evropski pandan Zooey Deschanel, je njeno prisotnost v popularni kulturi zadnjih deset let, nemogoče ignorirati. Moram priznati, da so mi njeni filmski dosežki bolj poznani. "21 Grams", biografski "I'm Not There.", kjer je upodobila dekle Bob Dylana ter predvsem zadnji Von Trierjev film "Antichrist", ki je poleg Willema Dafoea odigrala nepozabno vlogo. Torej odlična igralka. Njene glasbene ali bolje pevske sposobnosti sem spoznal šele pred leti s ploščo "5:55", ki je resnici na ljubo bolj plošča francoskega elektro - ambijentalnega pop dvojca Air saj je glasba tipično njihova, začinjena s Charlottinim vokalom.
Nikoli nisem bil pristaš dvojca Air, zato povem po pravici, da plošča ni dočakala zadnjega komada v mojem playerju. Prve dve, ki segajo v prejšnje tisočletje pa sploh nisem poslušal, saj so popolnoma v povojih ter šansonjerski.
Charlotte Gainsbourg, ki je pred leti že sodelovala s Jarvis Cockerjem, je tudi tokrat okrog sebe zbrala kopico sodelujočih glasbenikov (na plošči najdemo vsaj 30imen), kjer je glavni protagonist ameriški glasbenik Beck, ki je na plošči "IRM" producent, avtor ter tudi soavtor tekstov. Kljub vsem naštetim pa je to vseeno predvsem njena plošča, saj je dobesedno vse podrejeno njenemu diskretnemu šarmu. "IRM" me je tako prepričala, da tudi sam Beck po kultni "Odelay" ni naredil boljše plošče, kar zgovorno govori o učinku in prispevku tega glasbenika.

Na prejšni plošči, kjer je prisotna tista tipična Air atmosfera, zveni "IRM" precej bolj raznoliko s trdnejšim elektronskim zvokom, prav tako so prisotne tudi folk balade ter vesele pop pesmi z dominantno distorzirano kitaro. Posebno mesto na albumu zavzema naslovna "IRM", ki jo je Charlotte napisala pod vtisom osebne tragedije, ko je ob deskanju na vodi doživela izliv krvi v možgane in preživela. (IRM je francoski akronim za magnetno resonanco.) Če je naslovna pesem najbolj temačna in depresivna pesem na albumu, pa je prvi singel "Heaven Can Wait", ki ga Charlotte združeno odpoje z Beckom ena od najbolj šarmantnih pesmi albuma. Omenil bi še spevno in melodično "Time of Assasins", plesna "Greenwhich Mean Time" ter orkestralno "Dandelion", ki vse po vrsti lepo zaobkrožujejo čarobno atmosfero zelo raznovrstnega in prijetnega albuma.
"IRM" je velik napredek za Charlotte Gainsbourg in vse kaže, da njene najbolše plošče šele prihajajo.

http://www.charlottegainsbourg.com/
http://www.myspace.com/charlottegainsbourg

Spoon - Transference (2010)

Verjetno je malo tistih, ki so mislili, da bo indie bend iz Texasa, ki je že leta 1996 pri založbi Matador izdal debi "Telephono", ustvaril skozi leta takšen impresiven avditorij, kultni status in naklonjenost kritikov. Po 15.letih so še vedno tu in še zmeraj snemajo odlične albume. Po omenjenem debiju so kmalu presedlali na veliko založbo Elektra in (pričakovano) kmalu dobili nogo, saj njihov drugi album "A Series of Sneaks" kljub pohvali kritikov, ni našel širši krog obožovalcev. Po kratki avanturi pri založniškem gigantu so zavetišče našli pri Merge ter z novim "Transference" posneli že pet izvrstnih albumov, ki je eden boljši od drugega. Gre za bend, ki ima v svoji glasbi neverjetno širino. Glavna akterja benda sta pevec in kitarist Britt Daniel, ki je tudi avtor večinskih komadov ter bobnar Jim Eno, ki ob rotiranju ostalih glasbenikov ohranjata osnovni zvok, ki je skozi celotno obdobje postal tako značilen. Njihova glasba, ki sega od post-punka, retro popa ter različnih "indie vzorcev" je skozi plošče ponudila celo paleto različnega glasbenega materiala in ob tem ohranila vso originalnost, ki jo ta bend premore. V tem pogledu so Spoon pravi malcati fenomen, saj skozi 15.letno obdobje, ki je prinesla v tem času že kar nekaj novih trendov v popolnosti ohranja vso svojo identiteto.
Meni najljubša plošča je "Kill the Moonlight", ki mi je predstavljala nekakšno prelomnico in spoznanje, da ima tudi indie glasba pop komade, ki nimajo nikoli prekoračenega roka.
In kaj prinaša novi album "Transference"?
Inspiracijo so iskali v post-punk bendih 80'tih, ki pa tudi tokrat (še zmeraj) prinaša klasično spoon glasbo. V primerjavi z njihovo predhodno radiofonično ploščo "Ga Ga Ga Ga Ga", prinaša nekoliko bolj temačen obraz vendar so tukaj še zmeraj triakordne pop skladbe, ki se jim težko opreš, da jih ne bi preposlušal do onemoglosti. Na albumu bi težko izbral ali našel kakšen potencialni hit, kot so v preteklosti bili "I Turn My Camera On", "Sister Jack", "You Got Yr. Cherry Bomb" ter druge, vendar je "Transference" še eden v nizu odličnih albumov tega benda.
http://www.myspace.com/spoon
http://www.spoontheband.com/