Indie Rock Place : The Best Albums 2009

50. Metric - Fantasies

Kanadski indie rock bend Metric na novi, njihovi četrti plošči sicer ne prinašajo kaj dosti novega, vendar seksipilni glas pevke Emily Haines, občutek za mehkobo in pop senzibilnost znova pričarajo vznemirljivo poslušanje.
Glasba, ki je odlična podlaga za surfanje po netu. Za čas, ki ga porabljate ravno sedaj.
 http://www.myspace.com/metric




49. War Tapes - The Continental Divide

War Tapes je ameriški kvartet iz L.A., ki nedvomno veliko dolgujejo pionirjem slovite manchesterske scene. Seveda je (spet) govora o Joy Division, ki so predispozicija za ustvarjanje mnogih indie rock in post-punk bendov današnjega časa.
War Tapes na njihovem darkersko obarvanem prvencu "The Continental Divide" zvenijo dopadljivo, varno, dovolj izvirno, pesmi pa tečejo brez bistvenih vzponov in padcev. Je zelo melanholična plošča, ki pa se še pravočasno ustavi, preden bi postala depresivna.
War Tapes so uspeli upozoriti nase, ki jim kljub melanholičnosti ne manjka vedrine. Kam jih bo to poneslo, bo verjetno pokazal čas, že v kratki prihodnosti.
 http://www.myspace.com/wartapes

48. The Films - Oh, Scorpio

The Films nadaljujejo tam, kjer so začeli. Začeli pa so z odličnim prvencem "Don't Dance Rattlesnake" iz leta 2007. Indie rockerji iz južne karoline tudi na novem albumu "Oh, Scorpio" ne odstopajo od svojih značilnih, spevnih retro-pop komadov, ki so na momente celo preveč predvidljivi. Na njej morda res ni takih "sladkorčkov" kot so bile "Belt Loops", "Jealousy", in "Black Shoes" iz prvega albuma, vendar še zmeraj dovolj sladke za dvig raspoloženja. The Films so bend, ki bi z nekoliko več eksperimenta, ki ga kažejo v folku, rock'n' rollu, glamu, punku, in tudi brit popu, nedvomno pridobili na pozornosti. Meni so enostavno všeč. Lahkotna plošča za ljubitelje Kinksov ter današnjih The Kooks, Mando Diao in podobnih.
http://www.myspace.com/thefilms

47. The Decemberists - Hazards of Love

To množično skupino iz Portlanda vodi Collin Meloy, glasbenik, ki se od nekdaj nagiba k monumentalnim in glamoznim projektom. Zato ni nova, peta plošča po vrsti nobeno presenečenje, čeprav je šla skupina v največji eksperiment do sedaj.
Inspiracijo za album je Meloy našel v EP-ju britanske folk-rock pevke iz 60'tih Anne Briggs, ki je nosil isti naslov. The Decemberists so sicer že od nekdaj bend širokega glasbenega spektra, nekje med alternativnim folkom ter nekakšnim baročnim indie popom.
Na prejšnjih albumih so me navduševale klasične 3-4 minutne indie-pop skladbe z domiselnim prepletanjem in različnimi glasbenimi vplivi in izrazi. In ravno slednjega je tukaj tako veliko, da tudi po številčnem poslušanju ne znam točno oceniti pravo težo tega albuma.
Ta zapletena "multiglasba", kjer je 17 komadov med seboj povezanih in se prelivajo iz enega v drugega, te popelje v prostor, kjer iz minute v minuto ne veš kdaj te napade indie-pop, varljiva americana, hard rock, kratki stoner intermezzi ali kaj petega.
"Hazards of Love" je "zavozljan" vendar dober album, ki pa ga uvrščam na rob moje lestvice, saj ga ne morem opredeliti kot remek-delo, kot tudi ne kot izživljanje glasbenega umetnika, ki hoče dokazati svojo genialnost preko dolgih več kot 3-4 minutnah konceptualnih skladbah.
http://www.myspace.com/thedecemberists

46. Biffy Clyro - Only Revolutions

Škotski Biffy Clyro spadajo med tiste bende, ki delajo velike preskoke med glasbenimi smernicami. Začeli so kot dokaj klasičen melodični alter rock bend, ki so skozi prvenec "Blackened Sky" iz leta 2002, do predzadnje odlične plošče "Puzzle", vnesli dokajšno mero experimenta, razbijajočo orkerstracijo in močne kitarske akorde.
"Only Revolutions" je plošča, ki bi jo lahko uvrstil nekje vmes. Zabavna, polna mogočnih refrenov, kar ji daje večji komercialni pomen. To dokazuje tudi single "Mountains", ki je prilezel visoko na britanski lestvici. Ali je to O.K.? Za bend verjetno.
http://www.myspace.com/biffyclyro


45. The Gasoline Brothers- Tsk!

Ta nizozemski bend iz Utrechta sem spoznal šele pred kratkim, čeprav je to že njihova tretja plošča. Na seznamu so se znašli predvsem, ker s svojim prepletanjem indie godbe, alt.countrya ter staromodnega rock'n'rolla še zmeraj delujejo dokaj sveže.Preboj na nizozemsko glasbeno sceno je bil silovit, naprej na otok pa je v poplavi indie revolucije, verjetno čista utopija.
Solidna plošča za neobremenjeno poslušanje.
http://www.myspace.com/thegasolinebrothers



44. Modest Mouse - No One’s First, And You’re Next EP

Tole pa je zanimivo. Priznam, da nikoli nisem bil fen Modest Mouse. Issac Brock ter ostala ekipa so se odločili, da izdajo tale mini album, kjer se nahajajo izpadli komadi iz prejšnih dveh plošč.
Mogoče sem vse skupaj narobe ocenil, vendar so fantje za odpis izbrali dobre komade, kjer so ponudili nekaj zelo dobrih trenutkov.
Prva "Satellite Skin" je v bivstvu celotna nit albuma, kjer najdem še odlično "I've Got It All". Tudi ostale ne zaostajajo kaj dosti.
Očitno le ima skupina nekaj, kar moram še dognati.
http://www.myspace.com/modestmouse



43. Stellastarr* - Civilized

Kvartet Stellastarr* so po dolgi, štiriletni pavzi izdali svoj tretji album.
Bend je na prvecu "Stellastarr*'" in drugem "Harmonies for the Haunted"  med alternativci dobil širok krog fenov. Pričakovati bi bilo, da bend, ki si vzame kar štiri leta premora poskusi oziroma doda na novi plošči določene zvokovne spremembe. Vendar ni tako.
Stellastarr še zmeraj uspešno preigrava glasbo post-punk obdobja poznih 70-ih in zgodnjih 80-ih oz. alternativni noise začetka 90-ih let. Navdahnjeni z Pixies, Talking Heads, Joy Division ipd., tudi na novi plošči pesmi segajo vse od novega vala. alt.rocka do post-punka. Njihov moto bi lahko bil :"kar je dobro ne spreminjaj". V primeru treh fantov in punce iz New Yorka to povsem drži.
http://www.myspace.com/stellastarr


42.  The Takeover UK -- Running With the Wasters

Dober indie-rock ne prihaja vedno iz Britanije. Četverica iz Pittsburgha je z svojim debijem "Running With the Wasters" resno vrgla rokavico na onstran luže. Več o plošči :
http://coxonindierock.blogspot.com/2009/03/takeover-uk-running-with-wasters-2009.html
http://www.myspace.com/thetakeoveruk





41. Kasabian - West Ryder Pauper Lunatic Asylum

Kasabian bi bili pred 15-im letom velik bend. So bend, ki iščejo sonce pod vedno oblačnim  angleškim nebom. Njihova tretja plošča "West Ryder Pauper Lunatic Asylum" je morda celo najboljša do zdaj.
Njihova zamera pri medijih je predvsem ta, da konstantno poveličujejo Oasis, ter poskušajo vleči iz njih najboljše od najboljšega.
Kakorkoli že, album je odlično sproduciran, na njej je dvanajst retro komadov, bogatega heterogenega zvoka.
Osebno mislim, da tako odlična komada kot sta "Where Did All The Love Go?" ter "Fire" vendarle ne najdemo pri številčnih podobnih bendov iz otoka. Kasabian to storijo na vsaki plošči.
In ravno zato jim dajem višjo stopnico v konkurenci tako imenovanih brit pop bendov.
http://www.myspace.com/kasabian

40. Arctic Monkeys - Humbug

Alex Turner in dečki so prva dva albuma naredili tako rekoč v enem šusu, na neomejenem zagonu. Na albumu Humbug tipajo nova področja in nove ideje, zato nekoliko hermetičen vtis, ki ga ustvarja plošča.
Lahko bi rekel, da so ustvarili neko "karnevalsko ozračje" z strašljivim in eteričnim potovanjem.
Album "Humbug" je za Arctic Monkeys iskanje novih poti izražanja. Je pot in ne cilj. Kam jih je pripeljal, bomo slišali v naslednjih letih.
http://www.myspace.com/arcticmonkeys




39. Bombay Bicyle Club - I Had The Blues I Shook Them Loose

Moram priznati, da so me BB Club lepo presenetili in še enkrat potrdili, da v Veliki Britaniji ni nujno, da vsi stopajo po istih zvočnih stopnicah. Stopnicah, ki pomenijo medijsko pozornost in MTV-rotacijo spotov.
BB Club vešče prepletajo svojo "shoegaze" zgodbo, in vokal Jacka Steadmana je naravnan na punkovsko zaledje in na trenutke zelo spominja na Interpol. Zelo čvrst in krepek debi, vrstnikov The xx iz severnega Londona.
http://www.myspace.com/bombaybicycleclub




38. Johnny Foreigner - Grace and the Bigger Picture

Trio iz Birminghama je izdal svoj drugi album, ki prinaša polno sladkega indie hrupa, drveče kratkotrajne punk izlete, zavite v pop celofan.
"Grace and the Bigger Picture" ni plošča, ki bi jo poslušal ure in ure. To je plošča za vožnjo v avtu po napornem delavniku.
Zanimiv "coctail", ki si ga privoščim namesto piva, ko sedim za volanom.
http://www.myspace.com/johnnyforeigner





37. Muse - The Resistance

Angleški Muse so danes na otoku eni od vodilnih bendov. In kadar govorimo o novem albumu, so pričakovanja vedno visoka.
Že od nekdaj melanholični Muse, na petem studijskim albumom "The Resistance"  gradijo sfero, kjer orgljaški uvodi ter orkestracija dominirajo kot še nikoli.
Pri izbiri prvega singla "Uprising", ki je tudi prva skladba iz albuma, so bili fantje zelo previdni,saj gre za nekakšno tipično space-rock zadevo in ne predstavlja glavno nit tega albuma. Že v naslednji, naslovna "Resistance" pa Muse začnejo popolni preobrat, ki se stopnjuje in na koncu preide že kar v simfonijo v treh delih.
Če potegnem črto, je to še en unikaten izdelek benda s povsem svojevrstnim stilom, produkcijo in zvokom ter da še vedno postavljajo meje sodobnega rocka z mešanjem navidezno nezdružljivih glasbenih stilov.
Na koncu naj še dodam, da je njihova naslovnica, kot najboljša, dobila nagrado "Best Art Vinyl 2010".
http://www.myspace.com/muse

36. Manic Street Preachers - Journal For Plague Lovers

Deveti album valižanskih legend Manic Street Preachers, ki je mimogrede tako zvočno kot ilirično spet odličen, bo ostal opažen ter v spominu bolj po tem, da je "Journal For Plague Lovers" dokončno slovo od zlovešče preteklosti, ki jo je skupina nosila vse od dneva Richeyevega izginotja.
To navajam zato, ker je sam basist Nicky Wire zelo narvnost omenil, da je ta plošča nadaljevanje trinajst let stare "The Holy Bible". Trinajst let po izginotju Richeyja Jamesa Edwardsa in lanski razglasitvi Scotland Yarda, da je tudi uradno mrtev, je prav Nicky Wire potegnil iz predala njegovo nedokončano pesmarico.
Naj omenim tudi ovitek. Portret je last umetnice Jenny Saville, ki je naslikala tudi naslovnico za album "The Holy Bible" iz leta 1994.
V Angliji je ovitek zaradi upodobitve krvavega obraza dvignil ogromno prahu, vendar člani skupine zatrjujejo, da je to pač njen način slikanja. Presodite sami.
http://www.myspace.com/manics

35. Maximo Park - Quicken The Heart

Fantje iz Newcastla so med tistimi redkimi novodobnimi indie rock bendi, ki so uspeli lani februarja nastopiti tudi v Ljubljani. Na koncertu so že takrat najavili (ter tudi odigrali nekaj komadov) njihovo tretjo ploščo "Quicken The Heart".
Moja osebna želja, da bend z tretjim albumom dokončno preraste v velik bend ter stopi v prvo ligo otoških bendov se na žalost ni uresničila. Maximo Park na "Quicken The Heart" sicer še zmeraj zvenijo prepoznavno, komadi so več kot solidni, le da na momente zaslutim nekoliko več "synth" podlage, kar gre pripisati producentu Nicku Launayu, ki se je
podobnega dela lotil tudi na novi plošči Yeah Yeah Yeah.
"Quicken The Heart" je še ena v nizu dobrih plošč te zasedbe, ki še posebej v živo delujejo energično, razigrano in navdahnjeno, kjer prednjači njihov fromtman Paul Smith.
Vse kar morejo Maximo Park v prihodnosti storiti je to, da v polni meri prenesejo svoje odrske dosežke na ploščo ter jo dodatno začiniti z velikim hitom, da bo okus popolni.
Tega na tokratni plošči (izredno izenačenih komadov) na žalost ni.
http://www.myspace.com/maximopark

34. The Big Pink - A Brief History of Love

Dvojec The Big Pink iz Londona sta na prvencu "A Brief History of Love" za predispozicijo vzela vplive zgodnjega britanskega vala 90', vendar ne v polni meri, kar da plošči precej širšo dimenzijo. V ploščo vključujeta industrijske zvoke programiranih ritmov, elektronska mašila in nenehni pridih popa. In ravno v tem pridihu popa, pokažeta vso moč, ki jo plošča premore.
"A Brief History of Love" je vsekakor pop plošča, ki zaradi shoegaze dinamike sodi med tiste poslušalce z prefinjenim okusom ter posluhom za dobro glasbo.
http://www.myspace.com/musicfromthebigpink

33. Echo & The Bunnymen - The Fountain

Liverpoolske post-punkovske legende Echo & The Bunnymen so izdali že svoj enajsti studijski album. Ploščo so izdali v Warnerjevi založbi Korova, za katero so Echo & The Bunnymen v 80-ih posneli nekatere izmed svojih najbolj cenjenih plošč.
Nesmiselno bi bilo primerjati novo ploščo s tistimi iz 80-tih. Bend je ustvaril ploščo, ki je na njihovi ravni. To pa pomeni izdelek, ki ga je vredno preveriti in tudi poslušati.
Poštena plošča, ki pa bo priromala v playerje predvsem fenom skupine in tistim peščica, ki radi raziskujejo, kot sem to tudi jaz.
http://www.myspace.com/thebunnymen


32. The Twilight Sad - Forget The Night Ahead

Škotski shoegaze indie rockerji The Twilight Sad, so se z drugim albumom "Forget The Night Ahead" močno oddaljili od mainstreama in ubrali drugačno pot, kot sta jo Franz Ferdinand in The Fratellis, ki prav tako domujeta v Glasgowu.
Da so škotski bend, se prepozna v tipičnem naglasu pevca Jamesa Grahama. So bend, ki si resnično prizadevajo ustvariti edinstveno glasbeno estetiko. Primerjalno bi jih uvrstil nekje med British Sea Power in Arab Strap.
"Forget The Night Ahead" se dejansko pokaže kot edinstvena plošča, navidezno sestavljenega iz dveh nerazdružljivih polov. Čustvenega in hrupnega.
http://www.myspace.com/thetwilightsad

31.The Kinetiks – Aye Aye Aye Aye EP

Všečni indie rock s potencialom. No, saj meni se tako zdi.Štirje mulci iz Dublina vznemirjajo in navdušujejo z fenomenalnim občutkom za melodijo, močnim basom, lepimi kitarskimi linijami, ki so pripravljene na izbruh v vsakem momentu. Izvrstna intro kitara v "Lightclub" in " Aye Aye Aye Aye" z naraščajočim ritmom in močnim refrenom sta prva komada na albumu, ki sta tudi glavni niti tega EP-ja, šestih komadov.
Vsekakor bend, ki bom s zanimanjem preveril njihov prvenec.
http://www.myspace.com/kinetiks1



30. The Cribs - Ignore The Ignorant

The Cribs, bend treh bratov Jarman iz Yorkshire-a je po mojem skromnem mnenju najbolj (neupravičeno) prezret bend na otoku. V svoji diskografiji so nanizali z novim že štiri albume.
Novi album "Ignore The Ignorant" pa predstavlja bend v neki novi luči. Bratom Jarman se je kot polnopravni član pridružil nihče drug kot sam Johnny Marr (ex The Smits).
Rezultat je razširjen zvok, Marrerjev pridih osemdesetih, kitare so bolj čiste kjer je garažnega zvoka zaslutiti zelo malo.
Več v moji recenziji : http://coxonindierock.blogspot.com/2009/09/cribs-ignore-ignorant-2009.html
http://www.myspace.com/thecribs

29. Cage The Elephant - Cage The Elephant

Petčlanski bend iz Kentuckya je nase opozoril predvsem s ekscentričnimi live nastopi, ter požel odlične kritike širom otoka. Otoka? No, seveda ni to tako nenavadno, saj bend živi in ustvarja v Londonu.
Njihova debi plošča je žanrsko široka in zelo kompaktna.Rock, Punk, Funk ter Blues dajo v celoti zvok, ki vam ne bo dolgčas v nobenem momentu poslušanja.
http://www.myspace.com/cagetheelephant




28. Camera Obscura - My Maudlin Career

Tako kot vse, je tudi peta plošča škotske skupine na zelo zadovoljivi ravni. Camera Obscura je bend, ki verjetno nikoli ne bo polnil glasbene tabloide ter še manj glasbene top lestvice, kar pa ne zmanjša pomen kvalitete te petčlanske mešane zasedbe iz Glasgowa,
ter lepote pesmi, ki jih ustvarjajo.
Še eden prelep artefakt indie - pop glasbe.
http://www.myspace.com/cameraobscuraband





27. Doves - Kingdom Of Rust

Vse kaže, da se britpopa ne bom mogel izogniti še kar nekaj časa oziroma let. Minilo je več kot štiri leta od zadnje plošče "Some Cities" ter še več od odlične "The Last Broadcast". Moram priznati, da sem že malo pozabil na ta manchesterki bend, ki je v začetku tega tisočletja ponudil nekaj nepozabnih komadov, ki jih boste našli skoraj na vsaki britpop kompilaciji : "The Pounding", "There Goes The Fear", "Catch The Sun", so le nekatere od njih.
"Kingdom Of Rust" je nadpovprečno dobra in resna plošča, kjer je vsak drugi komad vreden več, kot pri mnogih "razvajenih" bendih celotna plošča. Doves tudi na novi plošči ustvarijo svet, polno nežne melanholije, gigantskih refrenov ter pretresljivih trenutkov.
Je bend, ki zna (zmeraj) ustvariti ambient, kjer se pararelno križa klasični pop-rock z klubsko sceno. In zato jim dajem visoko oceno. Eden večjih come-backov preteklega leta.
http://www.myspace.com/dovesmyspace

26. Morrissey - Years of Refusal

"Years of Refusal" postavlja Morriseya v neko pankersko raspoloženje, seveda na njegov svojevrsten način.
Nekateri bi lahko celo rekli, da zaradi kitarske usmerjenosti albuma stari prdec lovi neke trendovske korake, kot to delajo mnogi "forever young" bendi ,vendar že po prvem poslušanju je jasno, da temu ni tako.
Več v moji recenziji : http://coxonindierock.blogspot.com/2009/03/morrissey-years-of-refusal-2009.html
http://www.myspace.com/morrissey




25. White Rabbits - It's Frightening

Brooklynske White Rabbits bi lahko uvrstil nekje med Cold War Kids in Flaming Lips.
Skozi dva albuma, prvi je bil "Fortnightly" in novim "It's Frightening" so dosegli zadostno količino originalnega zvoka, da so postali zanimivi ter pohvaljeni pri kritiški srenji.
Čeravno White Rabbits v osnovi izhajajo iz bolj "nizko-proračunskih", podzemnih slogov, pa je njihov zvok zelo kompleksen in njihovo igranje naravnost veličastno. Na ploščo "It's Frightening" so nasuli kopico raznolikih skladb - od čistih liričnih alternative balad, himnično punkodnih kotaljenj, odličnega kitarskega alternative rocka (tako električnega kot akustičnega), modernega indie-popa, folky-punka ter čistega lo-fi in minimal rocka.Skratka, odlična plošča!
http://www.myspace.com/whiterabbits


 24. White Lies - To Lose My Life

Londonski trio White Lies je predlansko največje odkritje britanske alternative scene. Kritiki bend kujejo v zvezde, skeptiki pa vzklikajo, da danes res ni potrebe po še enem retro bendu.
V glasbi White Lies torej ne gre iskati novosti na slogovnem področju, bistvena komponenta njihove drugačnosti je v načinu, kako to glasbo prezentirajo.
Njihove skladbe so hipnotično in do skrajnosti funkcionalne, sijajno orkestrirane, izjemno razdelane ter ravno prav darkerske, usodne in dramatične. Vsekakor so White Lies na svojem prvencu To Lose My Life, ki je, mimogrede povedano, še izvrstno posnet, v prvi plan vrnili veliko elegance, prefinjenosti in starih vrednot, kar v času "velikih blufov" na današnji alternative sceni sploh ni tako malo.
http://www.myspace.com/whitelies

 
23. The Raveonettes - In and Out of Control

Duo Raveonettes prihaja iz mračne ter mrzle danske, vendar vedno ko ju poslušam, mi je toplo ter domače. Pevka Sharin Foo in Sune Rose Wagner tudi na peti plošči "In and Out of Control" navdušujeta. Sta bend, ki sta vedno sovražila ponavljanje in monotonost, zato sta si mejo na novem albumu, postavila, res zelo visoko. Zvenita konstantno vznemirljivo (čeprav se nekateri spet ne bodo strinjali), polno kontrastov : moderno in retro, mračno in svetlo..........ja, to je In and Out of Control.
Da sta The Raveonettes res talentiran bend, sta pokazala skozi celotno karijero. Od prvega mini albuma "Whip It On", ki je poln mračnih garažno-rockerskih idej in v nadaljevanju kjer glasbeno potujeta preko pop-a 60'tih, surfa, retro rocka itd.
Bistvo vsega pa je, da je ta sprevržen časovni stroj vedno vznemirljiv in prijeten.
http://www.myspace.com/theraveonettes


22. Sunset Rubdown - Dragonslayer

Kadar mi misel pade o Sunset Rubdown  imam vedno nekakšen cmok v grlu, saj sem zaradi takratne bolezni, septembra lani spustil koncert pred domačo ložo. Kanadski kvartet Sunset Rubdown je ustanovil Spencer Krug (Wolf Parade), kot nekakšen stranski projekt ki pa je skozi tri plošče prešla v mogočno zasedbo, o čemer priča tudi izdani album "Dragonslayer".
Nova plošča zaradi bolj direktnega, živega pristopa naredi za najdostopnejšo ploščo te zasedbe doslej. "Dragonslayer" je prava pop-art umetnija, ki navkljub značilnim zapletenim strukturam, številnim ritmičnim in stilskim zasukom ohranja v posamičnih komadih vso bistvo, da ne odzvenijo preveč pretenciozno. Plošča, ki prinaša polno užitka pri poslušanju. Spencer Krug je še enkrat več pokazal, da je s svojo melodramatiko ter neverjetnim občutkom za pop komponiranje, eden vodilnih kanadskih novodobnih glasbenikov.
Vsi atributi, ki jih prinaša "Dragonslayer", se poraja vprašanje. Ali so Sunset Rubdown s svojo tekočo ter cvetočo pop umetnino prerastli mogočne Wolf Parade ?
http://www.myspace.com/justchoke


21. Roman Candle - Oh Tall Tree In The Ear

Roman Candle prihajajo iz Chapel Hilla v Ameriki in je družinski bend. Morda ravno zato prihaja iz njihove tretje plošče "Oh Tall Tree In The Ear" tako topla in prijetna energija. Čvrsto zgrajena plošča, ki ponuja prijeten ter nezapleten izlet , ki traja dobrih 40 minut. Roman Candle me na trenutke močno spominjajo na The Jayhawks, Wilco ter tudi Ryan Adamsa. Kljub nekaterim podobnostim, mislim, da so Roman Candle še zmeraj
"svoj" bend z dobro mero svežine, ki je prepotrebna kadar se bend nagiba poleg indie-a v izročilo americane, folka ter alter countrya. Prijetno in nevsiljivo.
http://www.romancandlemusic.com/


20. White Light Parade* - House Of Commons

Angleški kvartet iz Bradforda bi lahko bil eden večjih prebojev minulega leta.Njihov debi "House Of Commons" je čudovit album, polno energije. Mešanje indie rocka z punkom 70'tih v primeru  White Light Parade prinaša nevrotične, razbijaške, vendar popolnoma izpiljene pesmi. Uspelo jim je ustvariti ploščo, ki je brez nihanj. V dodajanju klasičnih vzorcev punka ter evforično podlago indie rocka, so uspeli narediti nekaj, kar je v zgoščenem britanskem prostoru že prava redkost ter vrlina sama po sebi.
http://www.myspace.com/whitelightparade




19. Philadelphia Grand Jury - Hope Is For Hopers

Indie punk? Ja. Lahko bi rekel, da imajo fantje iz Sydneya indie dušo s punk razmišljanjem ali obratno. Njihov prvenec je zmes indie-popa, garažnega punka, 60's rocka, powerpopa, rocknrolla in morda še česa. Kljub temu je to plošča z izjemno stopnjo skladnosti, izredno žanrsko raznolika ter spevna. Že po prvem komadu "Ready to Roll" ter drugem "The Good News" dobiš občutek, da poslušaš dva popolnoma različna benda. In tako vse do konca.
Po iskalniku v "stricu googlu" sodeč, je plošča dokaj neznanka, ki ne bo dosegla nobene pozornosti. Zato ji sedaj, lahko namenite vsi, ki radi poslušate plošče, širokega glasbenega spektra.
http://www.myspace.com/philadelphiagrandjury


18. Girls - Album

Med mnogimi prvenci, ki so se letos množično pojavili je tudi kalifornijski dvojec Girls.
Plošča s preprostim naslovom "Album", je totalni "grower", ki navdušuje šele po petem ali šestem poslušanju. "Album" je plošča, ki ji je treba v vsakem primeru dati priložnost. Vsa lepota zgodnjih Beach Boys-ov ter malanholija kakšnih Belle & Sebastian se najde na plošči, ki ima v določenih komadih, kot recimo "Hellhole Ratrace" izredno stopnjevalno formulo.
http://www.myspace.com/girls




17. The Rifles - The Great Escape

The Rifles so tipičen britanski indie-rock bend. Glede na to, da na otoku vlada popolno zasičenje podobnih bendov, ki so nastali pod vplivom britanske rock scene v novem tisočletju, skušam potegniti nekaj, kar bi "štrlelo" iz povprečja.
To gromozansko luknjo v kateri ni videti dna, so spretno obšli štirje londonski fantje.
Njihov drugi album "The Great Escape" je dovolj premišljeno zastavljen, da ne ponuja preveč monotonosti, hkrati pa tudi nima odstopajočih (hit) komadov, kot je to v navadi pri mnogih bendih. Vsekakor lepo zaobkrožena celota.
"The Great Escape" je v mojih očeh (ušesih), zelo soliden album, The Rifles pa bend, ki bo moj skriti adut v prihodnjih letih.
http://www.myspace.com/therifles


16. Florence + The Machine - Lungs

Odličen prvenec, kjer bo vsak našel svojo favorizirano pesem. Za imenom se skriva pevka Florence Welch. Njen resnično strasten glas, ki je negotov, divji in opojen, daje  zanimivo večplastno celoto. Plošča za vse, ki radi vidite, da ima indie glasba pop komade,ter da trajajo več kot dva tedna. Art in pop v neverjetno dobri kombinaciji.
Moj komad je "Kiss With A Fist".
http://www.myspace.com/florenceandthemachine






15. Generationals - Con Law

Dvojec Generationals iz New Orleansa tvorita kitarist Ted Joyner (ex - The Eames Era) ter Grant Widmer. Nov projekt Joyner-ja v primerjavi s prejšnim matičnim bendom prinaša bolj električen zvok, polno sočnih kitar, ki nemalokrat spominja na jungle zvok, ter 80's College rock. " Con Law" je okusna, spevna in edinstvena plošča, ki bo le malo kateremu našla pot do svojih ušes. Menim, da je plošča "Con Law" ena najbolj prezrtih plošč minulega leta. Moja ušesa so jo ujela in mi pričarala nevrotično zabavne občutke.
http://www.myspace.com/generationals



14. Monsters Of Folk - Monsters Of Folk

V zadnjem času se je zbralo kar nekaj "allstars" ali tako imenovanih superskupin.
Če so to Chickenfoot in Them Crooked Vultures v rocku ter morda tudi The Dead Weather so
v indie rock ali folk smislu to ameriška skupina Monsters Of Folk.
To superskupino sestavljajo Jim James (My Morning Jacket), Conor Oberst in Mike Mogis (Bright Eyes)ter M. Ward (She & Him), ki pa je bolj znan po solističnem ustvarjanju.
Na plošči Monsters Of Folk svojo šarmantnost dosežejo z všečno večglasno harmoniziranje in dobro inštrumentalizacijo kjer jo spremlja slajd kitara ter tudi mandolina.
Spajanje alterfolka, indie rocka in tudi bluegrass-a, dosežejo lepo večplastno celoto.
Kljub vsem naštetim pa plošča še zmeraj prinaša dokaj razumljivo ter široko noto, ki bi lahko bila zanimiva za širši krog poslušalcev.
http://www.myspace.com/monstersoffolk

13. Empire Of The Sun - Walking On A Dream

Empire of The Sun v svoji glasbi veliko uporabljajo razlićne vrste klavijatur ter umetnih zvokov, zato jih mediji opisujejo kot nekakšen Avstralski odgovor na MGMT, duo, ki je močno označil lansko svetovno glasbeno sceno.
Vseeno pa mislim da dvojec Empire of the Sun bolj kažeta ljubezen do '80ih ter imidžom kakšnih Adam & The Ants.
Meni zelo simpatična in tudi dobra plošča, ki je idealna za party-e kjer ne manjka plesni poden. Upam samo, da zaradi omenjenga dueta ne bom dočakal razpad meni zelo ljubih, danes že kar malo kultnih The Sleepy Jackson, kjer je frontman ravno Luke Steele, polovica dvojca Empire of the Sun.
http://www.myspace.com/empireofthesunsound

12. The xx - xx

Londonski mladci The XX, so nam ponudili enemu najbolj opevanih prvencev, kar se kritike tiče. Jaz jih sicer ne dajem v oblake zavoljo synth pop zvoka, ki me le redkoma presune, vendar stvar le ni tako tipična v primeru The xx.
Tisto kar na prvencu krasi The xx je izredno enostaven zvok, ki pa je zelo premišljeno zastavljen. V podlagi sproščenega kitarskega popa, ustvarijo ambient, ki te nevsiljivo potegne v precizno poslušanje.
XX je odličen in celovit album, kjer že dolgo ni noben zvenel tako enostavno ob tem pa ponudil tako veliko.
http://www.myspace.com/thexx



11. The Von Bondies - Love, Hate and Then There's You

Plodna in zelo dinamična glasbena scena iz Detroita daje že vse od konca šestdesetih, odlične garažne bende. Od kultnih Gories preko Dirtbombs do današnjih velikanov White Stripes. In ravno Jack White je tisti, ki je imel prste vmes pri nastajanju prvega albuma The Von Bondies, "Lack Of Communication". Kmalu za tem sta se White in frontman Bondiesov Jason Stollsteimer močno sprla in celo stepla, kar je bendu prineslo dodatno reklamo in drugemu albumu "Pawn Shoppe Heart", ki je postal svetovni garažni hit.
Po dolgih, petih sušnih letih je tukaj njihov tretji pridelek "Love, Hate and Then There's You". Detroitska četverica dveh fantov in deklet tudi na novi plošči patentirajo svoj karakteristični zvok iz prejšnjih dveh albumov, ki daje čvrsto rockersko podlago ter njihove značilne bombastične refrene. Še posebej je to začutiti v "Shut Your Mouth", "Pale Bride" in "Accidents Will Happen", ki so mi najljubše.
Zelo kul plošča, vidnejših predstavnikov detroitskega zvoka.
http://www.last.fm/music/The+Von+Bondies
 
10. Pete Yorn & Scarlett Johansson - Break Up

Scarlett Johansson nadaljuje s pevsko kariero. Po skromnem prvencu, na katerem je izdala priredbe Tom Waits-a, sem ugotovil, da jo raje kot pevko, gledam v filmu, kot je bil Woody Allenov "Vicky Cristina Barcelona".
Na drugem albumu "Break Up", ki je bil zasnovan že leta 2006, kjer ni v ospredju Scarlettovo petje, kjer je avtorsko palico prevzel ameriški kantavtor Pete Yorn, pa zadeva izpade nadpovprečno dobro. Pete Yorn je z svojimi kitarami, ritmom ter nevsiljivim Scarlettovim petjem ustvaril ležerni pop ambient polno nalezljivih refrenov.
Odlična indie-folk-pop plošča v kateri me je druga od devetih pesemi "Wear And Tear" z fenomenalnim Yornovim banjom dodobra napolnila ušesa.
http://www.myspace.com/scarlettalbum

9. Manchester Orchestra - Mean Everything To Nothing

Še ena osvežujoča plošča, last ameriškega indie-rock kvinteta iz Atlante ki deluje predvsem bolj surovo in ambiciozno s primerjavo njihovega prvenca "'Im Like A Virgin Losing A Child".
Producent na plošči je Joe Chicarrelli (the Shins/My Morning Jacket) in je znatno pripomogel k nastajanju omenjene plošče.
"Mean Everything To Nothing" je plošča polno strasti, hipnotičnih trenutkov in melodičnih kitarskih riffov.
Manchester Orchestra s svojo elegantno glasbeno domišljijo in talentom postajajo zelo resen bend. Eden od bendov, ki prihaja.
http://www.myspace.com/manchesterorchestra


8. The Pains Of Being Pure At Heart - The Pains Of Being Pure At Heart

Zadušljive kitare, ki so ob tem zelo glasne, melodični napevi, otroško naivni teksti ter
zvrhano mero topline, ki jo je začutiti na vsakem koraku. To nam ponuja kvartet iz New Yorka na svojem prvencu (priznajmo si) s skrajno bedastim in dolgim imenom, ki ga ne bom več napisal.
Že po prvem poslušanju sem dobil občutek, kot da poslušam staro ploščo, posneto nekje pozno v 80-tih v angleškem studiu.
Tako zadušljivega zvoka, ki ga spremljajo melodične kitare ter mlad nedolžen vokal, nisem slišal že od najbolj zakotnih alter pop bendov sredi 80-tih.
Odlična plošča, za vse, ki se "palite" na "Shoegaze" ter alter pop in indie bende tipa Belle & Sebastian, My Bloody Valentine in njim podobnim.
Še to. Pravi balzam za ušesa je štiriminutna "Young Adult Friction".
http://www.myspace.com/thepainsofbeingpureatheart

7. Phoenix - Wolfgang Amadeus Phoenix

Francoski Phoenix so mojstri melodije. Že prejšna plošča "It's Never Been Like That", je pokazala, da se fantje ne mislijo ustaviti na domačih tleh, kjer imajo že dolgo status zvezdnikov.
Na njihovi četrti plošči "Wolfgang Amadeus Phoenix" je njihov dominanten ter značilen elektro-rock močno omejen ter zmanjšan. Usklajenost kitar in dodajanje pop melodij  naredijo ploščo neverjetno sladko. Ploščo, ki jo boste izlizali do onemoglosti, če se jo ne lotite površno. Za trajni spomin, sta mi komada "Lisztomania" in "1901".
http://www.myspace.com/wearephoenix



6. Edward Sharpe and The Magnetic Zeros - Edward Sharpe and The Magnetic Zeros

Alex Ebert, bolj znan kot frontman alter-pop skupine Ima Robot je vodja te nenavadne
folk-hippie kolonije. Skupaj s pevko Jade Castrinos sta nabrala še osem različnih glasbenikov s harmoniko, trobento, različnimi tolkali, violino ter drugo ropotijo, ter posneli veselo, poduhovljeno, nekakšno power-flower ploščo. Dejstvo je, da ta množični kolektiv deluje neobremenjeno in hipijevsko. Takoj po izdaji plošče so se z velikim šolskim avtobusom odpravili na obsežno turnejo po Ameriki, kjer so izkazovali svojo srečo ter ljubezen do vseh njih pod odrom, ki so se tam znašli.
Upam, da ta sreča ne bo kratkotrajna ter edina plošča. "40 Day Dream", je verjetno moj največkrat poslušan komad preteklega leta.
http://www.myspace.com/edwardsharpe

5. The Thermals - Now We Can See

Portlandski trio The Thermals je bend z izjemno lo-fi punkersko energijo, izjemnim občutkom za melodijo ter navdihnjeno indie senzibilnostjo.
Na novi plošči Thermals-i zvenijo nekoliko manj agresivno.Bend deluje neverjetno sproščeno, umirjeno, obenem pa zelo navdahnjeno veselo.Tudi zvok je bolj čist.Posameznih komadov ne bi omenjal, saj bend še vedno proizvaja svoj "thermals zvok" kjer ni odstopanj ali potencialnega hita.
Tistemu, ki bo plošča všeč, močno priporočam tudi starejše. Predvsem "Fuckin A" in "The Body, the Blood, the Machine"!
http://www.myspace.com/thethermals

4. The Horrors - Primary Colours

Londonski The Horrors je bend, ki je v primerjavi s prvencem "Strange House" naredil ogromno glazbeno preobrazbo. Na prvencu so prakticirali umazane kitarske riffe ter gojili zvok garažnega rocka 60'tih, kot so denimo The Sonics. Na njihovem novem albumu "Primary Colours" so popolnoma uveljavili post punkovski - new wave zvok. Kričečih vokalov Farisa Badwana ni več zaslutiti kot tudi ne umazanih kitarskih riffov.
Odprt pogled na glasbene žanre, želja po eksperimentiranju in čar psihadelije pa so pripeljali do opazne metamorfoze. Ja, spet smo pri Ianu Curtisu in njegovih Joy Division.
Njihov "mančesterski" zvok jih je popeljal, da so postali pravi jubljenci glasbene kritike. Upravičeno, kajti treba je priznati, da so The Horrors zagotovo izvirnejši od večine podobnih današnjih glasbenih ponovno oživljenih imen.
Zgodovina s "Primary Colours" že dolgo ni zvenela tako sveže, kjer so The Horrors močno razbili monotonost v indie industriji.
Za večni spomin mi definitivno ostajajo : "Do You Remember", "Who Can Say" ter "New Ice Age".
Naj omenim, da "Primary Colours" predstavja pri meni do zdaj, najbolj natančen mozaik zvokov iz osemdesetih in pri tem ne očrnujejo vso veličino Iana Curtisa in njegovih soborcev iz benda.
http://www.myspace.com/thehorrors

3. The Maccabees - Wall Of Arms

Londonski indie kvintet na drugem albumu dokončno dokazuje, da njihov prvenec "Colour It In"  ni bil le trenutni navdih, na kateri je bilo polno inventivne, izrazite, večplastne glasbe z zanimivo čustvenimi in izpovednimi besedili.
Po dveh letih gredo na albumu "Wall Of Arms" še bolj k bogatemu in opazno mračnejšemu izrazu. Producent je Markus Dravs, ki je oblikoval ambiciozni zvok plošče "Neon Bible" kanadskih herojev Arcade Fire in rezultiral v drugačnem pristopu komponiranja.
Trenutne asociacije na kanadčane zato niso ravno presenetljive, vendar The Maccabees še zmeraj premorejo zadostno količino svojega osebnega izraza. To je še posebej začutiti v bombastičnih orkestracijah in frenetičnem petju Orlanda Weeksa.
Z prepričljivim "Wall Of Arms" britanci dokazujejo, da so zrasli v resen bend, ki jim bo kritika le stežka dokazala pomanjkljivost ambicioznosti in kratek vek obstajanja.
Ena boljših plošč preteklega leta, ki z ponavljajočim poslušanjem zanesljivo pridobiva na moči, globini in barvitosti.
Komadi za trajni spomin : "Love You Better", "Can You Give It" in predvsem maestralna "No Kind Words".
http://www.myspace.com/themaccabees

2. Fanfarlo - Reservior

So vam Arcade Fire zlezli pod kožo? Vam David Byrne zveni v glavi? Vas obseda duh Talking Heads-ov? Da vam povem na kratko. Ste veliki fen Londonskega kvinteta Fanfarlo, kateri je debitantski album "Reservoir"  kot magnet obkrožuje vse prej omenjene, ampak na način, da tudi v enem momentu ne občutite strah pred vulgarnim plagiatom.
Fanfarlo na plošči servirajo toplo indie-pop seanso, zavito v bogato orkestracijo v kateri svobodno plešejo harmonika, tolkala, mandoline, violine, orglje, razna trobila, ob tem pa ustvarijo čaroben ambient bogatega zvoka.
Plošča "Reservoir" je ena tistih, ki me ponovno povleče v spoznanje strasti in melanholije. Plošča, ob kateri si želiš, da se ne konča nikoli. Maestralno!
http://www.myspace.com/fanfarlo

1. Yeah Yeah Yeahs - It's Blitz!

Tole sveto trojico še naprej krasi neobvadljiva moč glasbe, ki jo konstantno spreminjajo, vzporedno pa nizajo hit za hitom.
Yeah Yeah Yeahs imajo karizmatično megapevko Karen O, ki še posebej fascinira v živo. Na nastopih si ne "naštela" samo glasilk temveč ima tudi scenski in dramski pristop bubliki in zato je zvezda. Potem je tukaj perfekcionist Nicolas Zinner. On je moč ene kitare, ki na "It's Blitz!" ponovno zažiga, kar samo pomeni, da so korenine Yeah Yeah Yeahs še zmeraj zelo močne in zdrave.
Yeah Yeah Yeahs se z vsakim albumom menjajo in dovršujejo ter na novem naredijo preobrat in posnamejo nekaj nepričakovanega, hrabrega, ob tem pa zablestijo na popolnoma drugačen način.
"It's Blitz!" je briljanten dokaz rasti enega benda, to pot s pomočjo disca.
Odličen bend v vrhuski formi z najboljšim albumom do sedaj. Bravo!!!
http://www.myspace.com/yeahyeahyeahs