Wolf Parade v Ljubljani

V organizaciji ŠKUC-Buba smo v "nabiti" in soparni menzi pri koritu dočakali indie-rock večer, ki bo za mnoge, prepotene duše predstavljal nov mejnik neodvisne rockovske glasbe. To navajam predvsem zato, ker ob številnih (manjših) alt.indie bendih, ki jih je gostovala Ljubljana v sorazmerno kratkem času, publika "gladuje" za prvokategorniki, kot so bili ta večer montrealska četverica Wolf Parade. Če navedem dejstvo, da so isti dan v rasprodani kino šiška nastopili tudi Florence and the Machine, si Ljubljana vsekakor zasluži večjo bero tovrstnih koncertov.
Na oder sta prva stopila mladca Vortex Magnolia, ki sta na moje presenečenje ponudila odličen "špil". Očitno polna kreativnih presežkov, ki jih ne moreta izraziti v matični skupini We Can’t Sleep At Night, sta ob kitari in bobnih, ter tudi nekaj nasnetimi zvoki, dosegla razposajen in igriv aranžma, ki privabi nasmeh na obraz. Ravno prav tempiran in ne predolg nastop. Zelo obetajoče.
Naslednji so na oder stopili finski Joensuu 1685, ki so v svoje dobre pol ure odigrali niz žanrov, kjer pa se niso znašli niti v enem. Tako so si želeli biti drugačni, da so izpadli enako, kot kopica drugih bendov, ki ime indie mešajo z nesmiselnimi eksperimenti. Glasba, ki sicer odpira novo stran, vendar realno gledano jo nihče noče videti. Mračna atmosfera v kateri se ni dalo povleči prav nobene pararele s kanadskimi veljaki.
Vse kar je sledilo kasneje, pa je bilo naravnost veličanstveno. Čeprav je bend na koncertu ob celotnem opusu promoviral tudi nove komade iz prihajajočega tretjega albuma "Expo 86", bi po odzivu publike lahko zaključil, da je ilegalno kar dobro seznanjena z novim materialom. Praktično vse pesmi so bile sprejete kot veliki hiti, nakar je v prvi vrsti zaslužen bend. Fantje enostavno znajo igrati.

V bendu prednjačita frontmana Spencer Krug in Dan Boeckner. Če je bila Krugova komunikacija s publiko zaradi položaja pred klavijaturam nekoliko omejena, se je po drugi strani Boeckner resnično izkazal. Izgubljal je na litre vode iz svojega organizma, ko je "kazal" kaj vse zmore na kitari. V primeru Wolf Parade lahko trdim, da je igralna umetnost tista, kar je sinočnji koncert dvignilo visoko nad ostalimi. Zelo veliko časa so posvetili efektnim, večminutnimi zaključki, kjer se je pokazala vsa moč dobre improvizacije in umetnost igranja. Na kaj takega na indie koncertih jaz in verjetno še kdo, nismo navajeni.
Glede na to, da sta oba frontmana Spencer Krug kot tudi Dan Boeckner na polno zasedena s kopico stranskih ali bolje rečeno vzporednih projektov (Sunset Rubdown, Swan Lake, Handsome Furs), smo lahko še toliko bolj veseli, da nista zaobšla Ljubljane, kjer smo ju lahko videli skupaj z veličanstvenimi Wolf Parade. Bend, ki presega klubske in male dvoranske prostore. Pripravljen, za resnično nekaj velikega.

http://www.subpop.com/artists/wolf_parade
Fotke iz koncerta - avtor Johnny

Best Albums - April 2010

1.Broken Social Scene - Forgiveness Rock Record (Arts & Crafts)
2.Plants and Animals - La La Land (Secret City)
3.Matt Pond PA - The Dark Leaves (Altitude)
4.Roky Erickson / Okkervil River - True Love Cast Out All Evil (Anti)
5.The Futureheads - The Chaos (Dovecote Records)
6.The Radio Dept. - Clinging to a Scheme (Labrador)
7.The Apples in Stereo - Travellers in Space and Time (Elephant Six / Yep Roc / Simian)
8.Harlem - Hippies (Matador)
9.Minus the Bear - Omni (Dangerbird)
10.MGMT - Congratulations (Columbia)

Black Francis - Nonstoperotik (2010)

Ameriški pevec, kitarist in tekstopisec Charles Michael Kittridge Thompson IV, je s svojo tiho-glasno dinamiko in kršenjem merilnih nivojev in tonov (vsaj tistih standardnih v zahodnem glasbenem svetu) veliko doprinesel rocku.
Charles, ki je bolj poznan po svojem pseudonimu Black Francis, še bolj kot frontman velikih in legendarnih The Pixies ter nekoliko manj po svojem drugem bendu Frank Black and the Catholics.
Za njem je plodna in bogata kariera. Njegovo glasbo je skoraj nemogoče nevsporediti s Pixies, kljub temu pa lahko rečem, da v svojih zrelih letih občutno manj vrešči in več poje, ob tem pa je kitara mnogo manj distorzirana, prehodi tonov so bolj čisti, kar daje njegovi glasbi novo, še bolj širšo dimenzijo. Ko je leta 2007 izdal kompilacijo "93-03", kjer se nahajajo najboljši komadi v desetletnem obdobju po nedelovanju The Pixies na glasbeni sceni, sem mislil, da je Franck počasi odjadral v pokoj. Toda, Franck je nadaljeval svoj "rockerski tris" in tukaj je že njegov štirinajsti studijski album "Nonstoperotik", oziroma drugi po objavi omenjene kompilacije.

Nova plošča "Nonstoperotik" je idejno spet zelo bogata, polno različnih glasbenih stilov, od indiea, alt.rocka, popa, nervoznih kitarskih izlivov, pa vse do prepoznavnega pixies zvoka. Black Francis me je še enkrat več navdušil in še bolj presenetil z odlično ploščo, kjer mu ne zmanjka idej, ki jih najde v zelo kratkem časovnem obdobju, saj ni minilo niti dve leti od zadnjega njegovega (odličnega) albuma "SVN FNGRS" iz leta 2008. Za vse, ki mislijo, da je Black Francis manj kvaliteten brez Pixies, naj podrobneje prisluhnejo temu albumu, še bolje pa, da vzamejo v roke kompilacijo njegovih najbojših komadov.
Pesmi za trajni spomin : "O My Tidy Sum", "Dead Man's Curve" in "Six Legged Man".

http://www.blackfrancis.net
http://www.myspace.com/officialblackfrancis