Ted Leo & The Pharmacists - The Brutalist Bricks (2010)

Ted Leo je zelo marljiv glasbenik. Profil glasbenika kot je on, v času celofana in elektronske glasbe počasi izumira. Ob tem, da redno igra in snema, pri njem ni nikoli zaslutiti določeno pomanjkanje izvirnosti, entuzijazma in punkerskega naboja. Njegovo plodno obdobje se je začelo po podpisu s priznano neodvisno založbo Lookout! Records, kjer je izdal tri odlične albume : "The Tyranny of Distance" (2001), "Hearts of Oak" (2003) in "Shake the Sheets" (2004). Njegova zvesta člana v bendu sta kitarist James Canty in bobnar Chris Wilson, ki ob Ted Leu ki poje in igra kitaro tvorita jedro skupine The Pharmacists. Čeprav sem založbo Lookout v tistih najbolj plodnejših letih, ko še ni bila pred finančnim zlomom, v prevladi garažnih bendov spremljal dokaj bogosto, je Ted Leo s čvrstim vokalom in edinstveno kombinacijo punka in folka vedno ostajal kot nekakšen neopredeljen glasbenik. Njegov talent, vshičenost, skakanje iz akorda v akord z neverjetno količino duha, je pripeljal do glasbe, kjer agresije ter tdih garažnih riffov tudi ni potreboval. Glasba, ki je v njegovi "širokodimenzionalni" izvedbi prepletanje punka 80-tih s klasičnim rockom, doseže ob lastnem ustvarjalnem zagonu popolno lastno etiketo. Joe Strummer, Billy Bragg in Elvis Costello pa so po mojem mnenju le površna smernica, ki je tako pogosto omenjena v primeru Ted Leo & The Pharmacists.
Po uspešnem obdobju pri Lookout, je naslednja plošča "Living With The Living" (2007) izdana za veliko založbo Touch & Go. Poleg "clashovske"glasbene  naravnanosti in nekoliko bolj agresivnem punkrockerskim pristopom, album zaznamujejo Tedova besedilia  kjer vidno nasprotuje položaj  nezdrave politike v Ameriki ter vojne v Iraku.

Ted Leo & The Pharmacists na novi "The Brutalist Bricks" zvenijo surovo, igrajo punk ali bolj natančneje power pop in stari punk-rock s polno melodike v komadih, izstopajočimi kitarskimi riffi ter ponovno bolj iritantnim vokalom, ki je postal že kar zaščitni znak Tedovega petja. Še najbližje bi jo vsporedil s ploščo "Shake the Sheets", kjer se nahaja pompozna "Me and Mia", ki bi to mesto na novi plošči lahko zavzela uvodna "The Mighty Sparrow". Tokrat bi v kategorijo boljših komadov uvrstil na pol akustično "Bottled In Cork" in rock'n'rollersko "Woke Up Near Chelsea", ki močno štrlita iz omenjenega albuma. Če bi plošča našla tok, v maniri omenjenih komadov, bi zanesljivo lahko govoril o remek-delu Ted Lea & The Pharmacists, tako pa bo ostala označena, kot (še) ena v nizu dobrih plošč tega izvrstnega ameriškega avtorja.

http://www.myspace.com/tedleo
http://www.tedleo.com/

Best Albums - Februar 2010

1. Frightened Rabbit - The Winter of Mixed Drinks (Fat Cat Records)
2. Scanners - Submarine (Downtown Records)
3. Ocean Colour Scene - Saturday (Cooking Vinyl)
4. Blood Red Shoes - Fire Like This (V2 / Co-op)
5. The Courteeners - Falcon (Polydor)
6. These New Puritans - Hidden (Domino)
7. Shearwater - The Golden Archipelago (Matador)
8. Eels - End Times (Vagrant Records)
9. Hot Chip - One Life Stand (EMI Music)
10. Tindersticks - Falling Down a Mountain (Constellation)

Broken Bells - Broken Bells (2010)

Broken Bells je album oziroma projekt, dveh, navidezno nezdružljivih glasbenih stilov, ki je pripeljal do enega največjih (uspešnih) pop eksperimentov v zadnjih letih. Za imenom stojita avtor in plesni producent Brian Burton, širše znan kot Danger Mouse in frontmen indie-rock skupine The Shins, James Mercer.
Delo v studiu je v prvi vrsti predvsem popolna glasbena transformacija Danger mouse-a, saj se je za ta projekt v celoti odpovedal vseh samplov ter drugih čudnih elektronski trikov in odigral samo "žive" instrumente, medtem ko je prekaljeni alternativec James Mercer razširil svoje vokalne sposobnosti do onemoglosti, kar v matičnem bendu The Shins ni počel nikoli. Razen godalskih aranžmajev, ki so bili zaupani skladatelju Danielu Luppiju, sta Mercer in Danger Mouse zaigrala na vse instrumente na plošči, medtem ko je produkcija v celoti delo Danger Mousea. Na albumu je deset komadov, prvi singel pa je "The High Road", ki je dokaj primeren, saj lepo uprozori celotno zvočno estetiko celotnega albuma. Zanimivo je to, da mi je album že ob prvem poslušanju ponudil izreden glasbeni užitek, ki se ob ponavljanju samo še stopnjuje. "Broken Bells" je album izjemnega ambienta kjer komadi tečejo intenzivno, hipnotično in prostrano. Uspešen projekt enega največjih svetovnih producentov ter indie rockerja, ki je enakopraven, če ne še boljši, kar sta do sedaj posnela v svojih respektabilnih karijerah.

http://www.brokenbells.com/
http://www.myspace.com/brokenbells

Ocean Colour Scene - Saturday (2010)

Uf, kako so nekateri bendi vztrajni. Ocean Colour Scene, ki prihajajo iz Birminghama vedrijo pod vedno oblačnim angleškim nebom že polnih 20 let. Tudi sedaj, ko je britpop prešel v nekakšno post fazo, so fantje (sedaj že gospodje) tukaj, že z svojim devetim albumom, če štejem samo studijske izdaje. Če se izrazim po nogometno, bi lahko rekel, da Ocean Colour Scene nikoli niso osvojili "preimer league", saj so jih na lestvici vedno prehiteli največji konkurenti Oasis, Blur in Manic Street Preachers, ob slabi sezoni (beri: albumu) pa še Supergrass, Pulp in drugi. Moje skromno mnenje o bendu je enostavno. Smatram ga za odličnega, saj mi plošči "Moseley Shoals" (1996) in "Marchin' Already" (1997) predstavljata obvezen del kataloga, ki ga je zaznamovala britpop scena v času največjega razcveta. Sledili so nekoliko bolj povprečni albumi, britpop je zgubljal na pomenu in pričakovati je bilo, da bo sledil razpad, kot se je to zgodilo v primeru Blur, Suede in drugimi. Bend je vztrajal in potrdil tezo, da gradijo karijero v današnjem času predvsem zaradi zabave in ljubezni do glasbe. Temu dejstvu najbolj potrjuje izdana plošča "On The Leyline" (2007) v kateri pride do izraza vsa sproščenost in spontanost benda, kjer so nanizali polno nalezljivih melodij, himničnih napevov z prisotnim retro feelingom. Da se bendu, skozi celotno obdobje dela nekakšna krivica, najbolj dokazujejo prezreti vendar fenomenalni "On The Leyline, Waiting" in "Go To Sea Boys".
Na novi plošči " Saturday" bend še vedno (verjetno pri njih ni treba več ugibati) zveni prepoznavno. Glasbeni vpliv britanskih rock bendov poznih 60'tih in 70'tih je še vedno tu. Omenil bi odlične "Mrs Maylie", "Saturday" in "Postal", ki bi vse po vrsti lahko "harale" po glasbenih lestvicah, vendar  že po običaju temu ne bo tako, pri čemer se še najmanj obremenjuje bend sam, saj so lestvice zasedene za Razorlight, Kaiser Chiefs, Coldplay in druge, Ocean Colour Scene pa bodo še naprej snemali dobre albume.

http://www.myspace.com/ocsmusic
http://www.oceancolourscene.com/

Best Albums - Januar 2010

1. Spoon - Transference  (Merge)
2. Charlotte Gainsbourg - IRM  (Because)
3. The Soft Pack - The Soft Pack  (Kemado)
4. Beach House - Teen Dream  (Sub Pop)
5. Vampire Weekend - Contra  (XL)
6. The Hot Rats - Turn Ons  (Fat Possum)
7. Los Campesinos! - Romance Is Boring  (Arts & Crafts)
8. Midlake - The Courage Of Others  (Bella Union)
9. Surfer Blood - Astro Coast  (Kanine)
10. OK Go - Of The Blue Colour Of The Sky  (Capitol)