Mikal Cronin – MCII
A je kaj tako hitro nalezljivo, kot ravno glasba? Mikal te okuži prej, kot vsaka jebena gripa, ki se pojavi na vsako toliko časa. To je posebna vrsta gripe kjer zvočne zgoščine ali razredčine zanihajo bobnič in se valovanje prenese v zadetost. Ta zadetost traja večno.
Miles Kane - Don't Forget Who you Are
Miles je car. Zame je vrh premier lige že od začetka. V ligi mu konkurirajo le Arctic Monkeys, vendar Miles igra bolj všečno in dosega več golov - hitov. In ravno v tem je poseben. Vse je hit, ob tem pa ne zaigra na prvo žogo in prav nič otroško. Album je sam vrh ledene gore, ki se ne bo nigdar stopila. Miles in Alex Turner sta huda modela. Njihova mladost in zagnanost pa je tista, ki daje upanje še na veliko golov. Že sedaj pa sta jih dosegla skupaj več, kot brata Gallagher, Albarn in ostali.
Palma Violets - 180
Odrešitelji britanskega indie rocka. Po Libertines spet nekoliko večja evforija. Tokrat mislim, da upravičeno. Odličen live bend. Na liriki ne pustijo kakšen velik pečat. Ampak ej, jebe se mi, če vse drugo tako dobro štima. So bend, ki jim je uspelo izbezljat najboljše kar je britanskega. "Step Up for the Cool Cats" je tako jebeno dober komad, da ga najraje ne bi delil z nikomer na zemeljski oblji. Da ne omenjam "Best of Friends", ki je najboljša indie singlica zadnjih let....ma kaj singlica, himna za vse večne čase.
The Love Language - Ruby Red
Jp, plata, ki jo noben ne jebe. The Love Language so primer, kako mora plata zveneti, da se pri bendu ne ponavlja ista špura. Ni presežek, je pa blizu tega. Že prejšna Libraries je kazala na to, da so pravi. Komadi, ki skoraj zmeraj dajo poseben pečat ob izsteku pesmi. Zdržite teh 5 minut. Vse vam bo jasno. Pri njih forma traja.
Vampire Weekend - Modern Vampires of the City
Pop mojstrovina. Nekoliko so se odrekli afriško navdihnjenem popu, v ospredje porinili bazične inštrumente ter zadeli v nulo. V petih letih so izvrgli tri odlične albume, kar je za večino bendov že sedaj nedosegljivo. Eden od top šitov preteklega leta.
Savages - Silence Yourself
Verjetno čez 10 let in več, bo "Silence Yourself" kultni album. Obujanje duha Iana Curtisa ter
Siouxsie je s to plato postal presneto živ. Sicer verjetno le v očeh zagrizenih fenov post punka, ampak vendarle. Od vseh poskusov se je ravno babnicam Savages uspelo uspešno vrniti ne vem koliko let nazaj. Nimaš kej.
Cage the Elephant - Melophobia
Bend, ki je zvokovno dovolj originalen ter fernetičen, vendar kljub temu caplja za velikimi. Spregledana in neopažena plata. Full. Tako, kot jih bo marsikdo zamudil kot predskupino bendu Muse na evropski turneji 2013. Jebat ga. Meni so dali komadi "Spiderhead", Come Little Closer" in "Cigarette Daydreams" veliko užitkov.
Fidlar - Fidlar
Jebeno dobra plata. Najboljša. Razigrani, direktni, iskreni, pametni,objestni, zajebantski in vzporedno zelo resni. To so mulci iz L.A. Njihova drža igranja je tako prepičljiva, kot je pri drugih garažnih bendih to lahko samo jebena poza in nič več. Še ta bend vidim in se nato zažgem.
Evo tako. Ne da se mi več. Še nekaj plat, ki so pogosto odjeknila na i-podu:
Foxygen - We Are the 21st Century Ambassadors of Peace & Magic
Parquet Courts - Light Up Gold
Kingsley Flood - Battles
Portugal. The Man - Evil Friends
Deerhunter - Monomania
Waxahatchee - Cerulean Salt
Ha Ha Tonka - Lessons
Courtney Barnett - The Double EP A Sea of Split Peas
The Orwells - Other Voices - EP
The Orwells - Who Needs You EP
Razočaranje leta pa je definitivno album "A Thing Called Divine Fits" od super skupine Divine Fits kjer domujeta taka asa, kot sta Dan Boeckner (Wolf Parade) in Britt Daniel (Spoon). Vendar tudi tukaj se nekaj obrača na bolje, sodeč po novem singlu "Ain't That the Way". O Pixies in njihovem novem EP-ju pa je škoda zgubljati besed. Porazno.
Objave
