Indie Rock Place

Best Albums - November 2011

2011-12-20T11:57:00.000+01:00

1.Siskiyou - Keep Away The Dead (Constellation)
2.Atlas Sound - Parallax (4AD)
3.Other Lives - Tamer Animals (Tbo)
4.EMA - Past Life Martyred Saints (Souterrain Transmissions)
5.Veronica Falls - Veronica Falls (Slumberland)
6.Black Box Revelation - My Perception (PIAS)
7.Los Campesinos! - Hello Sadness (Arts & Crafts)
8.The Walkabouts - Travels in the Dustland (Glitterhouse Records)
9.Paramount Styles - Extra Heaven (Cycle)
10.Johnny Foreigner - Johnny Foreigner Vs Everything (Alcopop!)

EP's:
1.Kurt Vile - So Outta Reach (Matador)

Best Albums - Oktober 2011

2011-11-05T13:31:00.000+01:00

1.Waters - Out In The Light (City Slang)
2.Comet Gain - Howl Of The Lonely Crow (What's Your Rupture?)
3.Real Estate - Days (Domino)
4.Sleeper Agent - Celabrasion (Mom & Pop Music)
5.The Beets - Let The Poison Out (Hardly Art)
6.Stephen Malkmus and the Jicks - Mirror Traffic (Matador)
7.The Grates - Secret Rituals (Universal)
8.Forest Fire - Staring at the X (Fat Cat)
9.Crooked Fingers - Breaks in the Armor (Merge)
10.M83 - Hurry Up, We're Dreaming (Mute)
11.Superchunk - Foolish (Merge)
12.Future Islands - On the Water (Thrill Jockey)
13.Ganglians - Still Living (Lefse / Souterrain Transmissions)
14.Noel Gallagher's High Flying Birds - Noel Gallagher's High Flying Birds (Sour Mash)

EP-s:
1.Surfer Blood - Tarot Classics EP (Kanine)

"O Holy Break of Day" (live) " from the album Out in the Light :

Best Albums - September 2011

2011-10-30T23:30:00.000+01:00

1.Girls - Father, Son, Holy Ghost (True Panther)
2.Robbers On High Street - Hey There Golden Hair (Rocco Grecco Records)
3.Smith Westerns - Dye It Blonde (Fat Possum)
4.French Films - Imaginary Future (Gaea)
5.Jon Fratelli - Psycho Jukebox (Island)
6.Howling Bells - The Loudest Engine (Cooking Vinyl)
7.Kasabian - Velociraptor! (Sony Music)
8.The Kooks - Junk Of The Heart (Astralwerks)
9The Rifles - Freedom Run (Right Hook)
10.The Drums - Portamento (Frenchkiss)

Best Albums - Avgust 2011

2011-10-30T22:50:00.001+01:00

1.Wilco - The Whole Love (dBpm)
2.Jacuzzi Boys - Glazin'(Hardly Art)
3.The War On Drugs - Slave Ambient (Secretly Canadian)
4.The Devil Whale - Teeth (The Devil Whale)
5.Grouplove - Never Trust A Happy Song (Canvasback)
6.The Ettes - Wicked Will (Varèse Fontana)
7.The Static Jacks - If You're Young (Fearless)
8.Needtobreathe - Reckoning (Atlantic)
9.Male Bonding - Endless Now (Sub Pop)
10.Brett Anderson - Black Rainbows (EMI)

Best Albums - Julij 2011

2011-10-30T22:12:00.000+01:00

1.Fountains Of Wayne - Sky Full Of Holes (Yep Roc)
2.Fucked Up - David Comes To Life (Matador)
3.The Features - Wilderness (Bug Music/Serpents And Snakes)
4.Milk Maid - Yucca (Fat Cat)
5.The Horrors - Skying (XL)
6.The Panics - Rain On The Humming Wire (Universal)
7.The Twilight Singers - Dynamite Steps (Sub Pop)
8.Emmy The Great - Virtue (Close Harbour)
9.Thee Oh Sees - Castlemania (In the Red)
10.Washed Out - Within And Without (Sub Pop / Weird World)

Best Albums - Junij 2011

2011-08-29T18:15:00.001+02:00

1.The Features - Wilderness (Serpents and Snakes)
2.Arctic Monkeys - Suck It And See (Domino)
3.Bon Iver - Bon Iver (4AD / Jagjaguwar)
4.Black Lips - Arabia Mountain (Vice)
5.Joe Lally - Why Should I Get Used To It (Dischord)
6.The Ladybug Transistor - Clutching Stems (Merge)
7.The Rosebuds - Loud Planes Fly Low (Merge)
8.The Vines - Future Primitive (Sony Music)
9.Death Cab for Cutie - Codes and Keys (Atlantic)
10.Sparrow and the Workshop - Spitting Daggers (Distiller Records)

Best Albums - Maj 2011

2011-06-02T14:34:00.000+02:00

1.The Vaccines - What Did You Expect From the Vaccines? (Columbia)
2.Sloan - The Double Cross (Yep Roc)
3.Okkervil River - I Am Very Far (Jagjaguwar)
4.Generationals - Actor-Caster (Park the Van)
5.Fleet Foxes - Helplessness Blues (Sub Pop)
6.My Morning Jacket - Circuital (ATO)
7.Luger Boa - New Hot Nights (Stuka Records)
8.Manchester Orchestra - Simple Math (Columbia)
9.Art Brut - Brilliant! Tragic! (Cooking Vinyl)
10.Nat Baldwin - People Changes (Western Vinyl)

EP's:
1.Matt Pond PA - Spring Fools (Altitude Records)

The Vaccines - What Did You Expect From The Vaccines? (2011)

2011-05-16T17:36:00.004+02:00

Preteklih nekaj sezon, se mi je zazdelo, da je britanska indie rock scena padla v nekakšno krizo, vsaj kar se tiče novih, svežih ter dobrih imen. Večina debi albumov je kar hitro padlo v pozabo in niso imeli "nekaj" kar bi jih takoj vrglo v elito.
Pomislil sem, da počasi izumira britanski indie rock, saj nekoliko starejši bendi raspadajo kot po tekočem traku. Potem pa so se pojavili The Vaccines, zaradi katerih je vsa moja misel padla v vodo. Njihov album je narejen po indie rock standardih prejšnje dekade s polno nalezljivimi komadi.
Na albumu "What Did You Expect From The Vaccines?" najdem v glavnem vse in samo pozitivne vplive precej let nazaj, ki so jih demonstrirali The Libertines, Interpol, The Strokes in na momente celo kakšnih The Jesus and Mary Chain in Ramones.

Že uvodna, punkoidna, poskočna ter nevarno nalezljiva "Wreckin' Bar (Ra Ra Ra)" da vedeti o kakšnem bendu je govora, čeprav v nadaljevanju vseeno dobimo bolj široko formulo kjer so zajete tako pop linije ko tudi shoegizirane kitare. Nikoli ne pišem o posamezni playijadi komadov, vendar tokrat moram obvezno izspostaviti komad "Post Break-Up Sex", ki je definitivno najboljši komad na albumu, kjer so združeni vsi že omenjeni vplivi v eno zelo čvrsto in spet zelo zanimivo radiofonično kuliso.

V kratkem obstajanju benda so The Vaccines naredili velike stvari, ki se kažejo tudi v hitrem izdajanju albuma za namen koncertiranja kjer že žanjejo rezultate. The Vaccines na srečo niso izpadli kot še ena "fora" ali kakšni "kekci" o najboljšem bendu na svetu, ker si take opazke resnično ne zaslužijo. Bend si zasluži vse pohvale in vašo pozornost, še posebno če se "palite" na indie sceno zadnjih deset let.

http://www.thevaccines.co.uk/gb/home/
http://www.myspace.com/thevaccinesuk

Best Albums - April 2011

2011-05-03T16:49:00.000+02:00

1.I'm from Barcelona - Forever Today (Mute US)
2.Mother Mother - Eureka (Last Gang Records)
3.Pint Shot Riot - Spell It Out (Life in the Big City)
4.The Airborne Toxic Event - All At Once (Island)
5.Thao and Mirah - Thao and Mirah (Kill Rock Stars)
6.The Mountain Goats - All Eternals Deck (Merge)
7.Low - C'mon (Sub Pop)
8.Mazes - A Thousand Heys (FatCat)
9.Smoking Popes - This Is Only a Test (Asian Man Records)
10.TV on the Radio - Nine Types of Light (Interscope)
11.Nežni Dalibor - Normalan Život (Odličan hrčak)
12.Sonny and the Sunsets - Hit After Hit (Fat Possum)
13.Ha Ha Tonka - Death of a Decade (Bloodshot)
14.Guillemots - Walk The River (Geffen)
15.An Horse - Walls (Mom & Pop Music)
16.Hands and Knees - Wholesome (Self-released)
17.Maritime - Human Hearts (Dangerbird)
18.The Donkeys - Born With Stripes (Dead Oceans)
19.The Pigeon Detectives - Up Guards & At 'Em! (Dance to the Radio)
20.Glasvegas - EUPHORIC /// HEARTBREAK \\\ (Columbia)
21.Wombats - The Wombats Proudly Present...This Modern Glitch (Bright Antenna
22.The Raveonettes - Raven in the Grave (Vice)

EP's:
1.The Fresh & Onlys - Secret Walls (Sacred Bones)
2.The Charlatans - Warm Sound (Frinck Recordings)

Peter Bjorn And John - Gimme Some (2011)

2011-04-11T11:11:00.000+02:00

Gimme Some je šesti album teh odličnih švedov, ki ne prenaša kakšnega izrazitega in nalezljivega singla, kot je bil "Young Folks", ki je bil izdan na fenomenalnem in uspešnem albumu "Writer's Block" (2006).Ni ga ,ampak tudi ne manjka. Tukaj sta "I Know You Don't Love Me" in "Second Chance", ki sta nekakšna nosilca albuma, vendar pri tem nista pod nobenim pogojem osamljena, saj album pod taktirko sedaj že kar legendarnega švedskega producenta Per Sundinga prinaša kar nekaj biserov oziroma zvrhano dozo pametnega švedskega rocknrolla.
Vsi komadi skupaj delujejo kot ena gurmanska poslastica, ki te na široko sprehodi po spominih psihodeličnega rocka 60'tih, new wave-a in tudi power popa. Tukaj vidim primerljivost predvsem z The Stranglers, Jesus and Mary Chain ter rojaki The Soundtrack Of Our Lives.

In kaj dela to švedsko trojko tako posebno? V bistvu nič, če odvzamem prepoznaven Peter-ov vokal, bobnanje brez konvecionalnih paternov, nepredvidljive aranžmaje in prepričljive tekstualne slike. Glede na to, da album vse to ima, postane ta "nič" gromozanski, ki se v bendu začuti, kot čista kemija in inspiracija, ki se ne kuha v glavah raznih producentov, kot je to dostikrat navada.
"Gimme Some" je še eden vrhunski izdelek, vrhunske švedske trojke, ki kljub blagim asociacijam deluje sveže in neverjetno cool.

http://peterbjornandjohn.com/blog/
http://www.myspace.com/peterbjornandjohn

Best Albums - Marec 2011

2011-04-07T08:50:00.001+02:00

1.Peter Bjorn and John - Gimme Some (StarTime)
2.R.E.M. - Collapse Into Now (Warner Bros)
3.Yuck - Yuck (Fat Possum)
4.The Rural Alberta Advantage - Departing (Saddle Creek)
5.The View - Bread And Circuses (Columbia)
6.The Pains of Being Pure at Heart - Belong (Slumberland)
7.The Kills - Blood Pressures (Domino)
8.Kurt Vile - Smoke Ring For My Halo (Matador)
9.Frankie & The Heartstrings - Hunger (Wichita)
10.Mind Spiders - Mind Spiders (Dirtnap)
11.Obits - Moody, Standard and Poor (Sub Pop)
12.The Crookes - Chasing After Ghosts (Indie Europe/Zoom)
13.Wye Oak - Civilian (Merge)
14.Those Darlins - Screws Get Loose (Oh Wow Dang)
15.Elbow - Build A Rocket Boys! (Polydor)
16.The Strokes - Angles (RCA)
17.The Boxer Rebellion - The Cold Still (Absentee Recordings)
18.Alex Turner - Submarine OST (Domino)
19.Fergus And Geronimo - Unlearn (Hardly Art)
20.Alamo Race Track - Unicorn Loves Deer (excelsior recordings)

EP's:
1.The Veils - Troubles of the Brain (Pitch Beast)
2.Generationals - Trust (Park The Van Records)
3.Dum Dum Girls - He Gets Me High (Sub Pop)
4.Of Montreal - Thecontrollersphere (Polyvinyl)
5.Broken Bells - Meyrin Fields (Columbia)

The Rural Alberta Advantage - Departing (2011)

2011-03-03T18:49:00.001+01:00

Kanadčani so res neverjetni. Že sem pisal na tem blogu o Islands, odličnem koncertu Wolof Parade v Ljubljani in nazadnje tudi o novi plošči vedno odličnih Arcade Fire. Tokrat je pred mano (že) drugi album verjetno nekoliko bolj neznanega, vendar odličnega benda iz Ontaria z imenom The Rural Alberta Advantage.
Trio je izdal prvenec "Hometowns" leta 2009 in moram priznati, da ni nikoli prišel na moja ušesa, kar je dokaj nelagoden občutek glede na kakovost tega benda. Vsekakor bom zanesljivo preveril tudi njihov debi, saj sem prepričan, da je to bend, ki ga bo treba uloviti tudi na kakšnem odru blizu ljubljane.
Album "Departing" prinaša vse, kar mora imeti vrhunski album. Polno melanholije, melodičnosti, energije, nežnosti, kitarskih prelivov, frenetičnih ritmov, dvoglasnih vokalov in"zmedenega petja". Če na koncu še dodam, da album deluje dobro tudi, ko ga ne poslušam v enem koraku oziroma celoti, potem je to to.
Pravi alter-pop indie-rock album, ki da pravi značaj in smer tovrstni glasbi, ki je že davno prešla iz žanra v neko splošno gibanje in postala scena, ki se vse preveč spogleduje z mainstreamom.

http://www.theraa.com/
http://www.myspace.com/theraa

Best Albums - Februar 2011

2011-03-03T17:39:00.000+01:00

1.The Cave Singers - No Witch (Jagjaguwar)
2.Shapes Have Fangs - Dinner In The Dark (Reverberation Appreciation Society)
3.The Babies - The Babies (Shrimper)
4.Lykke Li - Wounded Rhymes (Atlantic)
5.Beady Eye - Different Gear, Still Speeding (Dangerbird Records)
6.Telekinesis - 12 Desperate Straight Lines (Merge)
7.PJ Harvey - Let England Shake (Vagrant)
8.East River Pipe - We Live in Rented Rooms (Merge)
9.The Dears - Degeneration Street (Dangerbird)
10.DeVotchKa - 100 Lovers (Epitaph)
11.Bright Eyes - The People's Key (Saddle Creek)
12....And You Will Know Us by the Trail of Dead - Tao of the Dead (Richter Scale)
13.Cold Cave - Cherish the Light Years (Matador)

Best Albums - Januar 2011

2011-03-03T15:31:00.000+01:00

1.Apex Manor - The Year of Magical Drinking (Merge)
2.Cloud Nothings - Cloud Nothings (Wichita)
3.Tapes 'n Tapes - Outside (Ibid)
4.The Decemberists - The King Is Dead (Rough Trade)
5.Smith Westerns - Dye It Blonde (Fat Possum)
6.Ducktails - Ducktails III: Arcade Dynamics (Woodsist)
7.Iron & Wine - Kiss Each Other Clean (4AD)
8.Cold War Kids - Mine Is Yours (Interscope)
9.British Sea Power - Valhalla Dancehall (Rough Trade)
10.Cake - Showroom of Compassion (Upbeat Records)
11.Tennis - Cape Dory (Fat Possum)

Best Albums - December 2010

2011-03-03T14:47:00.002+01:00

1.No Joy - Ghost Blonde (Mexican Summer)
2.The Tallest Man on Earth - Sometimes the Blues is Just a Passing Bird (Dead Oceans Records)
3.Ryan Adams & the Cardinals - III/IV (Pax-Am)
4.White Lies - Ritual (Geffen)

The Walkmen - Lisbon (2010)

2011-02-01T17:53:00.003+01:00

Ali je sploh potrebno postavljati vprašanje, koliko je The Walkmen zares dober bend? Če je kdo sumil v njihovo kvaliteto tudi po 5.izdanih albumih, bo ta šesti sigurno in definitvno odbil ta sum. Za svoj šesti album so inspiracijo našli v prestolnici Portugalske. Zmeraj sem smatral, da je Lisbona inspirativno mesto, vendar nisem nikoli niti pomislil, da so leto in pol, kolikor časa je nastajal ta album, to misel delili tudi fantje iz New York-a. Hamilton Leithauser, frontman tega benda je letni dopust preživel ravno tam. Poleg tega, da je odlično preživel dopust, mu je uspelo napisati 11 prelepih pop fines, ki so nastale na tem albumu.
Album odpira "Juveniles", odlična uvodna zadeva, ki da popoln apetit za poslušanje celotnega albuma. Ravno ta prepoznaven Leithauserov glas, ki prši po "feeling-ih" in iskrenosti, ne dovoli, da bi nas odneslo nekam stran pri poslušanju albuma. "Angela Surf City" je drugi komad, je komad hitoidnega značaja, ki je tudi mene tako "zjebal", da je verjetno postal komad, ki sem ga največkrat letos poslušal na mojih slušalkah. Komad sestavljajo strašansko ritmični bobni, fantastična surf-pop podlaga in seveda tudi ta močni Leithauserov vokal. Ena "najmočnejših" pesmi je tudi "Blue as your Blood", s fino kitarsko podlago in popolno melodijo. Singel "Stranded" nekako zaključuje prvi del albuma. Je tipičen Walkmen komad, nabrušen z močno liriko in močno melodijo.

Drugi del albuma teče v podobnem toku, morda ne tako intenzivno, vendar še zmeraj na visokem nivoju. Predvsem vesel in ritmični komad "Woe Is Me" močno dviga raspoloženje. Album se zaljučuje zelo poetsko. Predvsem mislim tu na fenomenalno "While I Shovel The Snow", ki skupaj z "Lisbon" tvorita "odhod" iz sončne Lisbone.
Slikovito, razigrano, melodično in neprecenljivo!

http://thewalkmenmusic.blogspot.com/
http://www.myspace.com/thewalkmen

Best Albums - November 2010

2011-02-01T17:40:00.001+01:00

1.Girls - Broken Dreams Club EP (True Panther)
2.Kings Of Leon - Come Around Sundown (RCA)
3.The High Dials - Anthems for Doomed Youth (Rainbow Quartz International)
4.Abe Vigoda - Crush (Bella Union)
5.The Fresh & Onlys - Play It Strange (In The Red)
6.Sufjan Stevens - The Age Of Adz (Asthmatic Kitty)
7.Winter Gloves - All Red (Paper Bag Records)
8.Belle & Sebastian - Belle & Sebastian Write About Love (Matador)
9.Foals - Total Life Forever (Sub Pop)
10.Abel - Lesser Men (Come&Live!)
11.Robert Plant - Band Of Joy (Rounder)
12.Cheap Time - Fantastic Explanations (And Similar Situations) (In the Red)
13.Guster - Easy Wonderful (Universal Republic)

Best Albums - Oktober 2010

2011-02-01T17:30:00.001+01:00

1.Local Natives – Gorilla Manor (Infectious Records Ltd.)
2.The Moondoggies – Tidelands (Hardly Art)
3.The Greenhornes - **** (Warner Bros.)
4.The 88 - The 88 (Rocket Science)
5.Deerhunter - Halcyon Digest (4AD)
6.The Phoenix Foundation - Buffalo (The Phoenix Foundation)
7.LCD Soundsystem - This Is Happening (Virgin)
8.John Grant - Queen of Denmark (Bella Union)
9.Laura Marling - I Speak Because I Can (Astralwerks)
10.The Jezabels - Dark Storm EP (MGM)
11.Twin Shadow - Forget (4AD)
12.The Gay Blades - Savages (Triple Crown Records)

Best Albums - September 2010

2010-10-05T13:17:00.001+02:00

1.The Walkmen - Lisbon (Fat Possum)
2.Manic Sreet Preachers - Postcards From A Young Man (Columbia)
3.The Thermals - Personal Life (Kill Rock Stars)
4.Of Montreal - False Priest (Polyvinyl)
5.Pete Yorn - Pete Yorn (Vagrant)
6.No Age - Everything in Between (Sub Pop)
7.Cherry Ghost - Beneath This Burning Shoreline (Heavenly)
8.Boston Spaceships - Our Cubehouse Still Rocks (Guided by Voices)
9.Sonny & the Sunsets - Tomorrow Is Alright (Soft Abuse)
10.Crocodiles - Sleep Forever (Fat Possum)
11.Dirty Sweet - American Spiritual (Acetate Records)
12.Someone Still Loves You Boris Yeltsin - Let It Sway (Polyvinyl)
13.Interpol - Interpol (Matador)
14.Violens - Amoral (Static Recital)
15.James - The Morning After/The Night Before (Mercury Records)
16.The Charlatans - Who We Touch (The End)
17.The Black Angels - Phosphene Dream (Blue Horizon)
18.Weezer - Hurley (Epitaph)

Future Islands - Orto bar, Ljubljana (20.9.2010)

2010-10-05T12:55:00.003+02:00

Baltimorska zasedba Future Islands je trio, ki se je pred tremi leti preformirala iz zasedbe Art Lord & The Self-Portraits. V ljubljani so predstavili njihov novi album "In Evening Air", ki je njihov drugi, po prvencu "Wave Like Home" (2008). Bend sestavljajo klaviaturist in programer J. Gerrit Welmers, basist William Cashion ter vokalist Samuel T. Herring.
Ko sem na odru pod reflektorji videl to turobno postavitev klaviatur in bas kitare in nič drugega, sem malo zaskrbljeno pomislil, kaj nam bodo poleg očitno računalniško programirani glasbi fantje ponudili. Že po prvem komadu sem dojel, (v nadaljevanju se je to potrdilo) da "karakter" benda daje Hearringov renčavi in nepredvidljivi vokal, ki mi je bil v uvodu kar malo zastrašujoč. Ob sintetizatorski zvočni podlagi ali bolje rečeno ob izrabljenih new waveovskih zvočnih frazah, daje Herring z svojo interpretacijo, odrsko prezenco, ki je tako močna in čustveno prepojena, da daje končni vtis benda več kot soliden.

Future Islands niso revolucionaren bend, vendar njihova post-wave glasba na trenutke izraža neko inovacijo, ki presega delo kakšnih LCD Soundsystem in podobnih. Če bi prihajali iz otoka, sem skorajda prepričan, da bi jih poznali že mnogo prej, tako pa je preboj onstran luže mnogo težji, saj le redko kdo posluša tak tip glasbe. No, v primeru uspeha, mislim, da jim bodo le redki popolnoma enakopravni.

http://www.myspace.com/futureislands

Best Albums - Avgust 2010

2010-08-30T19:28:00.001+02:00

1.Arcade Fire - The Suburbs (Merge)
2.Les Savy Fav - Root For Ruin (Frenchkiss Records)
3.The Henry Clay People - Somewhere on the Golden Coast (TBD Records)
4.Starflyer 59 - The Changing of the Guard (Tooth & Nail Records)
5.Admiral Radley - I Heart California (The Ship)
6.Go Back To the Zoo - Benny Blisto (Universal Music B.V.)
7.Best Coast - Crazy for You (Mexican Summer)
8.Lights On - Here Comes The Ocean (Lights On Recordings)
9.Klaxons - Surfing the Void (Polydor)
10.Bedroom Eyes - The Long Wait Champion (A West Side Fabrication)
11.I Was a King - Old Friends (Sounds Familyre)
12.The Whigs - In the Dark (ATO)
13.Versus - On the Ones and Threes (Merge)
14.The Love Language - Libraries (Merge)
15.Jack Johnson - To the Sea (Universal Republic)
16.22-20s - Shake/Shiver/Moan (TBD Records)
17.The Coral - Butterfly House (Deltasonic Records)

EP :
1.The Hives - Tarred and Feathered (No Fun AB)
2.Antony and the Johnsons - Thank You For Your Love (Rough Trade)
3.Los Campesinos! - All's Well That Ends (Wichita)

Les Savy Fav - Root For Ruin (2010)

2010-08-28T13:12:00.005+02:00

Verjetno je že vsakdo od nas kdaj slišal za ta Brooklynski bend, vsaj pri rednem brskanju skozi p2p liste novih izdaj, ki so na voljo za download, ali pa pri branju raznih spletnih fanzinov. To gre pripisati dejstvu, da obstajajo že od leta 1995. Les Savy Fav so bend, ki pri meni nikoli niso bili deležni kakšne posebne pozornosti. Mešanje coolege zvoka, hrupa ala Fugazi ter spuščanje k "modernemu art plesu" me pač niso prepričali, vsaj do njihovega četrtega albuma "Let’s Stay Friends" iz leta 2007. Album je od predhodnjih treh (3/5 (1997), The Cat and the Cobra (1999), Go Forth (2001)) ponudil predvsem večjo prepletenost melodij v komadih, kar je rezultiralo z mnogo bolj blago, intelegentno ter celovito ploščo, obenem pa najava na nove čase benda.
Glavna člana sta "odtrgani" genialni pevec in pisec besedil Tim Harrington (tudi v fizičnem smislu), saj glede na opise iz interneta njihovi nastopi izgledajo skrajno noro, pevec se vmes preoblači, poljublja s publiko in dela vse druge norosti, ter basist Syd Butler, ki je tudi lastnik njihove založbe Frenchkiss Records.
Vsekakor so se Les Savy Fav spretno sukali in razvijali skozi to petnajsletno obdobje in mislim, da so sedaj prišli do plošče, ki najboljše opiše njihovo zmožnost pisanja odličnih komadov.

"Root For Ruin" je odlična plošča, ki skozi 11 pesmi popelje poslušalca skozi zabavno potovanje, kjer ga obmetavajo s post-punkovskim stilom indie rocka in udarnega melodičnega power-popa, zavite v odlične distorzirane dele, ob katerem enostavno ne moreš nehati zibati vseh telesnih udov. Močni komadi so predvsem "Dirty Knails", "Excess Energies" in "Lips N' Stuff". Da znajo narediti tudi potencialni hit, poskrbita energična in melodična indie-rock komada "Let's Get Out of Here" in "High and Unhinged", ter za nekoliko bolj mirno in sproščeno poslušanje "Sleepless In Silverlake" in "Dear Crutches". Skratka. Če gledam ploščo kot zaključeno celoto, nič ne štrli ven in nič ni odvečnega. Če zavrtim npr.komad "Let's Get Out of Here" petkrat zapored in mi vsakič pričara evforično raspoloženje, je to pri meni vsekakor dejavnik ki vedno govori v prid dobremu materialu. "Root For Ruin" je pravi resnični indie-rock album v pravem smislu te besede in prvo večje presenečenje letošnjega leta.

http://www.myspace.com/lessavyfav
http://www.lessavyfav.com

Arcade Fire – The Suburbs (2010)

2010-08-25T15:10:00.005+02:00

Arcade Fire so verjetno med tistimi, ki so obeležili prejšnje desetletje.Od takrat, ko so izdali briljantni debi "Funeral" koncem 2004, je postalo jasno, da smo dobili nove indie prvake, ki bi za indie glasbo v 21.stoletju mogli narediti to, kar je R.E.M. naredil v začetku 90-ih. Njihova baročna glasba, kombinirana s mračnim temami, čudovitimi melodijami in epsko produkcijo je osvojila tako kritiko kot tudi publiko. Drugi album, ki za mnoge bende predstavlja prelomnico v njihovih karierah, je bil tudi v primeru Arcade Fire in njihov "Neon Bible" (2007) postavljen v drobnogled s posebnim povečalom pod katerim bi bila vsaka manjša "napakica" opozorjena ali v najbolj črnem scenariju celo usodna. Bend je brez najmanjših očitkov prestal "sindrom" drugega albuma in dal vedeti, da govorimo o enih boljših bendov v tem trenutku.
Pred letošnjim izidom, sem resnično pričakoval še en odličen album, baziran na njihovem značilnem zvoku, ki bi ga brez globjih premislekov, uvrstil v sam vrh najboljših albumov letošnjega leta. Tako, pa so Arcade Fire ustvarili najbolj ambiciozen album do sedaj. "The Suburbs" je popolnoma konceptualen album, ki nima močnih singlov, kot so bili v preteklosti "Wake Up" in "Intervetion", vendar kot celota deluje navdihajoče. Je album, ki najbolje deluje, ko ga poslušaš od začetka do konca brez ustavljanja.

Pesmi se prelivajo ena v drugo ob znani tehniki neprekinitve zvoka z določenimi "light" motivi v kar nekaj pesmih, kar pripomore k močni tematski povezavi nekaterih pesmi v takem merilu, da bomo album "poštekali" šele ob celotnem poslušanju, pri tem pa odkrivali nove in nove bisere. Zvok je tudi nekoliko razširjen ob zmeseh punka in synth-popa , vendar še zmeraj ohranjajo tipičen Arcade Fire zvok, ki bi ga prepoznali kadarkoli in kjerkoli.
Ob tako konceptualnem albumu v pravem smislu besede, bi težko izbral favorizirane komade. Dejstvo je, da uvodna "The Suburbs" odlično odpira album z močno klavirsko podlago. Že naslednja "Ready to start" daje hitrejši ritem na basu in bobnih, katerih smo navajeni na to sedmerico iz Montreala. Da ne omenjam vsako posebej, bi omenil le še najostrejšo "Month of May", najbolj netipično, ki so jo kdajkoli posneli, vendar tudi pri njej se zlahka zasledi delo kanadske skupine. Zares impresivno, koliko zanimivega materiala na eni plošči. Vsekakor eden od konkurentov za album leta 2010.

http://www.arcadefire.com

http://www.myspace.com/arcadefireofficial

Best Albums - Julij 2010

2010-08-06T19:58:00.003+02:00

1.I'm From Barcelona - 27 Songs from Barcelona (imfrombarcelona.com)
2.I am Kloot - Sky At Night (PID)
3.Jaill - That's How We Burn (Sub Pop)
4.Danger Mouse and Sparklehorse - Dark Night of the Soul (Capitol Records)
5.Avi Buffalo - Avi Buffalo (Sub Pop)
6.O.Children - O.Children (Deadly People)
7.Wavves - King of the Beach (Fat Possum)
8.Miniature Tigers - Fortress (Modern Art)
9.Mystery Jets - Serotonin (Rough Trade)
10.Hypernova - Through The Chaos (Narnack Records)
11.Grace Potter & the Nocturnals - Grace Potter & the Nocturnals (Hollywood Records)
12.Bombay Bicycle Club - Flaws (Island)

I'm From Barcelona - 27 Songs from Barcelona (2010)

2010-08-06T19:03:00.007+02:00

Emanuel Lundgren, frontman švedskega benda I'm from Barcelona, je lansko leto dobil idejo, da bi vsak od 27.članov benda za nov album prispeval po eno pesem. Po elektronski pošti je vsem članom razposlal to idejno zasnovo kjer je na koncu še zapisal, da je edino pravilo tega projekta ta, da ni pravila. In tako je letos izšel že njihov tretji album "27 Songs from Barcelona".
Odličen, če ne kar fenomenalen prvenec "Let Me Introduce My Friends" ter drugi, nekoliko bolj komleksen "Who Killed Harry Houdini?" jih je postavilo v položaj, od enih najbolj unikatnih bendov sedanjosti. Kljub različnosti prvih dveh albumov, jih združuje neverjetna melodičnost in polno aranžmanskih trikov kjer bend v tem segmentu naravnost briljira.
Kot je že omenjeno iz samega naslova je na novem albumu 27 komadov. Vplivi in sami vzorci na glasbo so seveda precej širši kot na prejšnih dveh, saj je popolnoma jasno, da vseh 27 članov ne more poslušati isto glasbo, vendar kot celoto, bi jo lahko imenoval kot indie-pop, indie-rock in tudi neo-psihodelično glasbo.
O tem, ali je album predolg je po mojem mnenju nepotrebno razlagati, saj je bil cilj da vsaki član benda izrazi svojo kreativnost na lasten način. Če sem iskren, niso vsi rojeni, da bodo skladatelji (nekaterim komadom ni pomagala tudi bogata produkcija, da jih dvigne iz povprečnosti) vendar bolj fascinira podatek, da so vsi komadi dobri, če ne odlični. Zanimiv je tudi podatek, da so se nekateri odločili za materin jezik, kar sploh ni slabo saj se švedski jezik izkaže kot dokaj "mehek" za prepevanje.

Pri takem številu pesmi je res težko, za izbiro natančne selekcije najljubših komadov, vendar bi kljub temu izspostavil nekaj tistih najprepričljivejših: Daniel Lindlöf - Lower My Head, Johan Mårtensson - What Should I Do, Johan Aineland - Best Days Are To Come, Olof Gardestrand - My BPM might be off, but my heart is running like a clock....
Album je v originalu zamišljen kot trikratni vinil in kot brezplačni mp3 download na njihovi službeni spletni strani.
I'm From Barcelona so še enkrat več pokazali, da jim ni para, saj so le redki bendi, ki s tako lahkoto sestavijo polno perfektnih indie-pop melodij in se pri tem ne kopirajo niti v enem sigmentu. Veselo downloadanje!!!

http://www.imfrombarcelona.com

Best Albums - Junij 2010

2010-07-22T13:48:00.003+02:00

1.Wolf Parade - Expo 86 (Sub Pop)
2.Maps & Atlases - Perch Patchwork (Barsuk)
3.Angus & Julia Stone - Down The Way (Nettwerk)
4.The Bluetones - New Athens (101 DISTRIBUTION)
5.Baby Bird - Ex-Maniac (Unison)
6.Lawrence Arabia - Chant Darling (Bella Union)
7.The Lanskies - Bank Holiday (Indelible)
8.Tokyo Police Club - Champ (Mom & Pop)
9.The Young Veins - Take a Vacation! (One Haven)
10.Villagers - Becoming a Jackal (Domino)
11.Gold Motel - Summer House (Unsigned)
12.Suckers - Wild Smile (Frenchkiss)
13.Delays - Star Tiger Star Ariel (Lookout Mountain)
14.The Drums - The Drums (Island)
15.Hot Hot Heat - Future Breeds (Dangerbird Records)
16.We Are Scientists - Barbara (Red)

Nowhere Boy (2009)

2010-07-17T12:55:00.004+02:00

Leta preden je postal Nowhere »mož«, ko je bil le še Nowhere »fant« in ko se je še namesto kultnih lenonk na nosu nosilo Buddy Holly očala, spoznamo Johna Lennona. Jeznega in problematičnega mladiča, kateremu se še sanjalo ni, da bo nekoč bolj slaven od samega Jezusa.
Biografija Taylor Wooda gre do samega začetka banda, predvsem pa do preobrazbe Lennona, ki skozi odraščanje poleg dveh žensk začne odkrivati genija v sebi. Tako je glasba v drugem planu. Do besede »The Beatles« sploh ne pridemo, kaj šele do Ringo Starra. Za ljubitelje same glasbe, bo tako zanimiv predvsem prikaz nastajanja prvih posnetkov skupine in pa spoznavanje Lennona s kitaro in Rock n' Rollom nasploh. Svet, v katerega ga je vpeljala njegova mama.

Čeprav velik ljubitelj Beatlov, nisem poznal celotnega ozadja mladega Lennona. Odraščal je namreč brez staršev. Od njegovega petega leta naprej sta za njega skrbela teta in stric. Po stričevi smrti Lennon začne vse bolj spraševati o njegovi materi od katere želi odgovor – zakaj ga je sploh zapustila? No, namesto izpovedi se njegova mama sprva raje odloči za učne ure rock and rolla. Ure, ki bodo spremenile glasbo za večno.

Nekateri, ki Lennona poznajo le iz njegovih poznih posnetkov, kjer z Yoko Ono meditira ali se kako drugače zamišlja o takratnem stanju sveta, bo ob divjem temperamentu mladega Johna celo nekoliko šokiran. Če pa se le spomnimo na nekatere prve, skupne, črno-bele intervjuje s skupino, se pa kot najbolj glasen in domišljav v ospredje meče prav Lennon. Tu režiserju ne očitam pretiravanja. Če pa se je ta čustveni ping-pong med pravo mamo in nadomestno mamo v resnici odvijal, pa nismo prepričani. Lahko pa verjamemo.

http://www.imdb.com/title/tt1266029/

Best Albums - Maj 2010

2010-06-01T19:48:00.001+02:00

1.The National - High Violet (4AD)
2.Band of Horses - Infinite Arms (Columbia).
3.Woods - At Echo Lake (Woodsist)
4.The Black Keys - Brothers (Nonesuch)
5.The Ponys - Deathbed EP (Matador)
6.The New Pornographers - Together (Matador)
7.Spill Canvas - Realities EP (Sire Records)
8.Paul Weller - Wake Up the Nation (Yep Roc)
9.The Dead Weather - Sea of Cowards (Third Man)
10.Operator Please - Gloves (Virgin/EMI)
11.The Hold Steady - Heaven Is Whenever (Rough Trade / Vagrant)
12.Male Bonding - Nothing Hurts (Sub Pop)

Wolf Parade v Ljubljani

2010-05-28T20:12:00.004+02:00

V organizaciji ŠKUC-Buba smo v "nabiti" in soparni menzi pri koritu dočakali indie-rock večer, ki bo za mnoge, prepotene duše predstavljal nov mejnik neodvisne rockovske glasbe. To navajam predvsem zato, ker ob številnih (manjših) alt.indie bendih, ki jih je gostovala Ljubljana v sorazmerno kratkem času, publika "gladuje" za prvokategorniki, kot so bili ta večer montrealska četverica Wolf Parade. Če navedem dejstvo, da so isti dan v rasprodani kino šiška nastopili tudi Florence and the Machine, si Ljubljana vsekakor zasluži večjo bero tovrstnih koncertov.
Na oder sta prva stopila mladca Vortex Magnolia, ki sta na moje presenečenje ponudila odličen "špil". Očitno polna kreativnih presežkov, ki jih ne moreta izraziti v matični skupini We Can’t Sleep At Night, sta ob kitari in bobnih, ter tudi nekaj nasnetimi zvoki, dosegla razposajen in igriv aranžma, ki privabi nasmeh na obraz. Ravno prav tempiran in ne predolg nastop. Zelo obetajoče.
Naslednji so na oder stopili finski Joensuu 1685, ki so v svoje dobre pol ure odigrali niz žanrov, kjer pa se niso znašli niti v enem. Tako so si želeli biti drugačni, da so izpadli enako, kot kopica drugih bendov, ki ime indie mešajo z nesmiselnimi eksperimenti. Glasba, ki sicer odpira novo stran, vendar realno gledano jo nihče noče videti. Mračna atmosfera v kateri se ni dalo povleči prav nobene pararele s kanadskimi veljaki.
Vse kar je sledilo kasneje, pa je bilo naravnost veličanstveno. Čeprav je bend na koncertu ob celotnem opusu promoviral tudi nove komade iz prihajajočega tretjega albuma "Expo 86", bi po odzivu publike lahko zaključil, da je ilegalno kar dobro seznanjena z novim materialom. Praktično vse pesmi so bile sprejete kot veliki hiti, nakar je v prvi vrsti zaslužen bend. Fantje enostavno znajo igrati.

V bendu prednjačita frontmana Spencer Krug in Dan Boeckner. Če je bila Krugova komunikacija s publiko zaradi položaja pred klavijaturam nekoliko omejena, se je po drugi strani Boeckner resnično izkazal. Izgubljal je na litre vode iz svojega organizma, ko je "kazal" kaj vse zmore na kitari. V primeru Wolf Parade lahko trdim, da je igralna umetnost tista, kar je sinočnji koncert dvignilo visoko nad ostalimi. Zelo veliko časa so posvetili efektnim, večminutnimi zaključki, kjer se je pokazala vsa moč dobre improvizacije in umetnost igranja. Na kaj takega na indie koncertih jaz in verjetno še kdo, nismo navajeni.
Glede na to, da sta oba frontmana Spencer Krug kot tudi Dan Boeckner na polno zasedena s kopico stranskih ali bolje rečeno vzporednih projektov (Sunset Rubdown, Swan Lake, Handsome Furs), smo lahko še toliko bolj veseli, da nista zaobšla Ljubljane, kjer smo ju lahko videli skupaj z veličanstvenimi Wolf Parade. Bend, ki presega klubske in male dvoranske prostore. Pripravljen, za resnično nekaj velikega.

http://www.subpop.com/artists/wolf_parade
Fotke iz koncerta - avtor Johnny

Best Albums - April 2010

2010-05-14T17:19:00.003+02:00

1.Broken Social Scene - Forgiveness Rock Record (Arts & Crafts)
2.Plants and Animals - La La Land (Secret City)
3.Matt Pond PA - The Dark Leaves (Altitude)
4.Roky Erickson / Okkervil River - True Love Cast Out All Evil (Anti)
5.The Futureheads - The Chaos (Dovecote Records)
6.The Radio Dept. - Clinging to a Scheme (Labrador)
7.The Apples in Stereo - Travellers in Space and Time (Elephant Six / Yep Roc / Simian)
8.Harlem - Hippies (Matador)
9.Minus the Bear - Omni (Dangerbird)
10.MGMT - Congratulations (Columbia)

Black Francis - Nonstoperotik (2010)

2010-05-14T14:37:00.005+02:00

Ameriški pevec, kitarist in tekstopisec Charles Michael Kittridge Thompson IV, je s svojo tiho-glasno dinamiko in kršenjem merilnih nivojev in tonov (vsaj tistih standardnih v zahodnem glasbenem svetu) veliko doprinesel rocku.
Charles, ki je bolj poznan po svojem pseudonimu Black Francis, še bolj kot frontman velikih in legendarnih The Pixies ter nekoliko manj po svojem drugem bendu Frank Black and the Catholics.
Za njem je plodna in bogata kariera. Njegovo glasbo je skoraj nemogoče nevsporediti s Pixies, kljub temu pa lahko rečem, da v svojih zrelih letih občutno manj vrešči in več poje, ob tem pa je kitara mnogo manj distorzirana, prehodi tonov so bolj čisti, kar daje njegovi glasbi novo, še bolj širšo dimenzijo. Ko je leta 2007 izdal kompilacijo "93-03", kjer se nahajajo najboljši komadi v desetletnem obdobju po nedelovanju The Pixies na glasbeni sceni, sem mislil, da je Franck počasi odjadral v pokoj. Toda, Franck je nadaljeval svoj "rockerski tris" in tukaj je že njegov štirinajsti studijski album "Nonstoperotik", oziroma drugi po objavi omenjene kompilacije.

Nova plošča "Nonstoperotik" je idejno spet zelo bogata, polno različnih glasbenih stilov, od indiea, alt.rocka, popa, nervoznih kitarskih izlivov, pa vse do prepoznavnega pixies zvoka. Black Francis me je še enkrat več navdušil in še bolj presenetil z odlično ploščo, kjer mu ne zmanjka idej, ki jih najde v zelo kratkem časovnem obdobju, saj ni minilo niti dve leti od zadnjega njegovega (odličnega) albuma "SVN FNGRS" iz leta 2008. Za vse, ki mislijo, da je Black Francis manj kvaliteten brez Pixies, naj podrobneje prisluhnejo temu albumu, še bolje pa, da vzamejo v roke kompilacijo njegovih najbojših komadov.
Pesmi za trajni spomin : "O My Tidy Sum", "Dead Man's Curve" in "Six Legged Man".

http://www.blackfrancis.net
http://www.myspace.com/officialblackfrancis

Best Albums - Marec 2010

2010-04-14T00:13:00.004+02:00

1.Black Francis - Non Stop Erotik (Cooking Vinyl)
2.The Morning Benders - Big Echo (Rough Trade)
3.Ted Leo and the Pharmacists - The Brutalist Bricks (Matador)
4.Broken Bells - Broken Bells (Sony)
5.Titus Andronicus - The Monitor (XL Recording)
6.The Strange Boys - Be Brave (In the Red)
7.Dum Dum Girls - I Will Be (Sub Pop)
8.She & Him - Volume Two (Merge)
9.Sambassadeur - European (Labrador)
10.Aloha - Home Acres (Polyvinyl)

Ted Leo & The Pharmacists - The Brutalist Bricks (2010)

2010-03-12T13:03:00.002+01:00

Ted Leo je zelo marljiv glasbenik. Profil glasbenika kot je on, v času celofana in elektronske glasbe počasi izumira. Ob tem, da redno igra in snema, pri njem ni nikoli zaslutiti določeno pomanjkanje izvirnosti, entuzijazma in punkerskega naboja. Njegovo plodno obdobje se je začelo po podpisu s priznano neodvisno založbo Lookout! Records, kjer je izdal tri odlične albume : "The Tyranny of Distance" (2001), "Hearts of Oak" (2003) in "Shake the Sheets" (2004). Njegova zvesta člana v bendu sta kitarist James Canty in bobnar Chris Wilson, ki ob Ted Leu ki poje in igra kitaro tvorita jedro skupine The Pharmacists. Čeprav sem založbo Lookout v tistih najbolj plodnejših letih, ko še ni bila pred finančnim zlomom, v prevladi garažnih bendov spremljal dokaj bogosto, je Ted Leo s čvrstim vokalom in edinstveno kombinacijo punka in folka vedno ostajal kot nekakšen neopredeljen glasbenik. Njegov talent, vshičenost, skakanje iz akorda v akord z neverjetno količino duha, je pripeljal do glasbe, kjer agresije ter tdih garažnih riffov tudi ni potreboval. Glasba, ki je v njegovi "širokodimenzionalni" izvedbi prepletanje punka 80-tih s klasičnim rockom, doseže ob lastnem ustvarjalnem zagonu popolno lastno etiketo. Joe Strummer, Billy Bragg in Elvis Costello pa so po mojem mnenju le površna smernica, ki je tako pogosto omenjena v primeru Ted Leo & The Pharmacists.
Po uspešnem obdobju pri Lookout, je naslednja plošča "Living With The Living" (2007) izdana za veliko založbo Touch & Go. Poleg "clashovske"glasbene naravnanosti in nekoliko bolj agresivnem punkrockerskim pristopom, album zaznamujejo Tedova besedilia kjer vidno nasprotuje položaj nezdrave politike v Ameriki ter vojne v Iraku.

Ted Leo & The Pharmacists na novi "The Brutalist Bricks" zvenijo surovo, igrajo punk ali bolj natančneje power pop in stari punk-rock s polno melodike v komadih, izstopajočimi kitarskimi riffi ter ponovno bolj iritantnim vokalom, ki je postal že kar zaščitni znak Tedovega petja. Še najbližje bi jo vsporedil s ploščo "Shake the Sheets", kjer se nahaja pompozna "Me and Mia", ki bi to mesto na novi plošči lahko zavzela uvodna "The Mighty Sparrow". Tokrat bi v kategorijo boljših komadov uvrstil na pol akustično "Bottled In Cork" in rock'n'rollersko "Woke Up Near Chelsea", ki močno štrlita iz omenjenega albuma. Če bi plošča našla tok, v maniri omenjenih komadov, bi zanesljivo lahko govoril o remek-delu Ted Lea & The Pharmacists, tako pa bo ostala označena, kot (še) ena v nizu dobrih plošč tega izvrstnega ameriškega avtorja.

http://www.myspace.com/tedleo
http://www.tedleo.com/

Best Albums - Februar 2010

2010-03-09T20:18:00.005+01:00

1. Frightened Rabbit - The Winter of Mixed Drinks (Fat Cat Records)
2. Scanners - Submarine (Downtown Records)
3. Ocean Colour Scene - Saturday (Cooking Vinyl)
4. Blood Red Shoes - Fire Like This (V2 / Co-op)
5. The Courteeners - Falcon (Polydor)
6. These New Puritans - Hidden (Domino)
7. Shearwater - The Golden Archipelago (Matador)
8. Eels - End Times (Vagrant Records)
9. Hot Chip - One Life Stand (EMI Music)
10. Tindersticks - Falling Down a Mountain (Constellation)

Broken Bells - Broken Bells (2010)

2010-03-09T18:22:00.000+01:00

Broken Bells je album oziroma projekt, dveh, navidezno nezdružljivih glasbenih stilov, ki je pripeljal do enega največjih (uspešnih) pop eksperimentov v zadnjih letih. Za imenom stojita avtor in plesni producent Brian Burton, širše znan kot Danger Mouse in frontmen indie-rock skupine The Shins, James Mercer.
Delo v studiu je v prvi vrsti predvsem popolna glasbena transformacija Danger mouse-a, saj se je za ta projekt v celoti odpovedal vseh samplov ter drugih čudnih elektronski trikov in odigral samo "žive" instrumente, medtem ko je prekaljeni alternativec James Mercer razširil svoje vokalne sposobnosti do onemoglosti, kar v matičnem bendu The Shins ni počel nikoli. Razen godalskih aranžmajev, ki so bili zaupani skladatelju Danielu Luppiju, sta Mercer in Danger Mouse zaigrala na vse instrumente na plošči, medtem ko je produkcija v celoti delo Danger Mousea. Na albumu je deset komadov, prvi singel pa je "The High Road", ki je dokaj primeren, saj lepo uprozori celotno zvočno estetiko celotnega albuma. Zanimivo je to, da mi je album že ob prvem poslušanju ponudil izreden glasbeni užitek, ki se ob ponavljanju samo še stopnjuje. "Broken Bells" je album izjemnega ambienta kjer komadi tečejo intenzivno, hipnotično in prostrano. Uspešen projekt enega največjih svetovnih producentov ter indie rockerja, ki je enakopraven, če ne še boljši, kar sta do sedaj posnela v svojih respektabilnih karijerah.

http://www.brokenbells.com/
http://www.myspace.com/brokenbells

Ocean Colour Scene - Saturday (2010)

2010-03-04T19:03:00.004+01:00

Uf, kako so nekateri bendi vztrajni. Ocean Colour Scene, ki prihajajo iz Birminghama vedrijo pod vedno oblačnim angleškim nebom že polnih 20 let. Tudi sedaj, ko je britpop prešel v nekakšno post fazo, so fantje (sedaj že gospodje) tukaj, že z svojim devetim albumom, če štejem samo studijske izdaje. Če se izrazim po nogometno, bi lahko rekel, da Ocean Colour Scene nikoli niso osvojili "preimer league", saj so jih na lestvici vedno prehiteli največji konkurenti Oasis, Blur in Manic Street Preachers, ob slabi sezoni (beri: albumu) pa še Supergrass, Pulp in drugi. Moje skromno mnenje o bendu je enostavno. Smatram ga za odličnega, saj mi plošči "Moseley Shoals" (1996) in "Marchin' Already" (1997) predstavljata obvezen del kataloga, ki ga je zaznamovala britpop scena v času največjega razcveta. Sledili so nekoliko bolj povprečni albumi, britpop je zgubljal na pomenu in pričakovati je bilo, da bo sledil razpad, kot se je to zgodilo v primeru Blur, Suede in drugimi. Bend je vztrajal in potrdil tezo, da gradijo karijero v današnjem času predvsem zaradi zabave in ljubezni do glasbe. Temu dejstvu najbolj potrjuje izdana plošča "On The Leyline" (2007) v kateri pride do izraza vsa sproščenost in spontanost benda, kjer so nanizali polno nalezljivih melodij, himničnih napevov z prisotnim retro feelingom. Da se bendu, skozi celotno obdobje dela nekakšna krivica, najbolj dokazujejo prezreti vendar fenomenalni "On The Leyline, Waiting" in "Go To Sea Boys".
Na novi plošči " Saturday" bend še vedno (verjetno pri njih ni treba več ugibati) zveni prepoznavno. Glasbeni vpliv britanskih rock bendov poznih 60'tih in 70'tih je še vedno tu. Omenil bi odlične "Mrs Maylie", "Saturday" in "Postal", ki bi vse po vrsti lahko "harale" po glasbenih lestvicah, vendar že po običaju temu ne bo tako, pri čemer se še najmanj obremenjuje bend sam, saj so lestvice zasedene za Razorlight, Kaiser Chiefs, Coldplay in druge, Ocean Colour Scene pa bodo še naprej snemali dobre albume.

http://www.myspace.com/ocsmusic
http://www.oceancolourscene.com/

Best Albums - Januar 2010

2010-03-04T15:38:00.006+01:00

1. Spoon - Transference (Merge)
2. Charlotte Gainsbourg - IRM (Because)
3. The Soft Pack - The Soft Pack (Kemado)
4. Beach House - Teen Dream (Sub Pop)
5. Vampire Weekend - Contra (XL)
6. The Hot Rats - Turn Ons (Fat Possum)
7. Los Campesinos! - Romance Is Boring (Arts & Crafts)
8. Midlake - The Courage Of Others (Bella Union)
9. Surfer Blood - Astro Coast (Kanine)
10. OK Go - Of The Blue Colour Of The Sky (Capitol)

Shout Out Louds - Work (2010)

2010-02-23T18:34:00.003+01:00

Švedska zasedba Shout Out Louds je ena tistih, ki zna na preprostih rifih temelječo glasbo narediti pretenciozno, dolgovečno in zanimivo. Kvintet sestavljajo Adam Olenius (vokal in gitara), Ted Malmros (bass, tolkala), Carl von Arbin (gitara), Eric Edman (bobni) in Bebban Stenborg (klaviature in back vokal).
Že njihov debitantski album "Howl Howl Gaff Gaff" jih je popeljal med elito indie - rock skupin. S pohvalami niso skoparili tudi taki bendi kot so Kings Of Leon, Secret Machines, The Dears, The Magic Numbers in The Essex Green, ki so se vsi po vrsti borili, da jim odpirajo koncerte na njihovih turnejah. Če je bil prvi album nabrit, hiter, polno nalezljivih indie pop-rock komadov ter pritrjen z garažno priponko je drugi "Our Ill Wills" iz leta 2007 ponudil bolj mirno glasbo, kjer so prednjačile pop skladbe z vplivi folka in electronic-new wavea. Na rezultat plošče je zelo vplival Björn Yttling iz benda Peter, Bjorn & John s katerim bend že dolgo prijateljuje.
Pri novi plošči je treba najprej omeniti, da so presedlali na založbo Merge. Torej vsi atributi za dobro prodajo v eminentni družbi Arcade Fire, Spoon ter drugih. "Work" prinaša deset več ali manj lepo izenačenih komadov, ki so dovolj instrumentalno raznovrstne in razživete, da ponovno pričarajo prijetno poslušanje. Lahko bi rekel, da so Shout Out Louds ustvarili formulo, ki je skupek prejšnjih dveh plošč in rezultira s pravim indie pop draguljem bogatih melodij. Da je bend v dobri formi pokažejo predvsem v pesmih kot so popoidna in lepo naraščujoča "Walls", otožnejša "Play the Game", razigrana "1999" ter "Fall Hard" ki deluje brezmadežno in veselo po drugi strani pa nekoliko melanholično z nežnim back vokalom klaviaturistke Bebban Stenborg.
Shout Out Louds so še enkrat več pokazali, kako se v preprostih in simpatičnih melodijah ustvari "retro feeling" v kombinaciji s švedsko razigranostjo, ki je v glasbenem smislu pri njih tako značilna.

http://www.shoutoutlouds.com/
http://www.myspace.com/shoutoutlouds

Charlotte Gainsbourg - IRM (2010)

2010-02-22T21:50:00.004+01:00

Tole dekle ali bolje mlado gospo, bom mogel v prihodnje jemati zelo resno. Ali jo jemljete kot igralko, pevko, hčerko Serga Gainsbourga in Jane Birkin ali kot evropski pandan Zooey Deschanel, je njeno prisotnost v popularni kulturi zadnjih deset let, nemogoče ignorirati. Moram priznati, da so mi njeni filmski dosežki bolj poznani. "21 Grams", biografski "I'm Not There.", kjer je upodobila dekle Bob Dylana ter predvsem zadnji Von Trierjev film "Antichrist", ki je poleg Willema Dafoea odigrala nepozabno vlogo. Torej odlična igralka. Njene glasbene ali bolje pevske sposobnosti sem spoznal šele pred leti s ploščo "5:55", ki je resnici na ljubo bolj plošča francoskega elektro - ambijentalnega pop dvojca Air saj je glasba tipično njihova, začinjena s Charlottinim vokalom.
Nikoli nisem bil pristaš dvojca Air, zato povem po pravici, da plošča ni dočakala zadnjega komada v mojem playerju. Prve dve, ki segajo v prejšnje tisočletje pa sploh nisem poslušal, saj so popolnoma v povojih ter šansonjerski.
Charlotte Gainsbourg, ki je pred leti že sodelovala s Jarvis Cockerjem, je tudi tokrat okrog sebe zbrala kopico sodelujočih glasbenikov (na plošči najdemo vsaj 30imen), kjer je glavni protagonist ameriški glasbenik Beck, ki je na plošči "IRM" producent, avtor ter tudi soavtor tekstov. Kljub vsem naštetim pa je to vseeno predvsem njena plošča, saj je dobesedno vse podrejeno njenemu diskretnemu šarmu. "IRM" me je tako prepričala, da tudi sam Beck po kultni "Odelay" ni naredil boljše plošče, kar zgovorno govori o učinku in prispevku tega glasbenika.

Na prejšni plošči, kjer je prisotna tista tipična Air atmosfera, zveni "IRM" precej bolj raznoliko s trdnejšim elektronskim zvokom, prav tako so prisotne tudi folk balade ter vesele pop pesmi z dominantno distorzirano kitaro. Posebno mesto na albumu zavzema naslovna "IRM", ki jo je Charlotte napisala pod vtisom osebne tragedije, ko je ob deskanju na vodi doživela izliv krvi v možgane in preživela. (IRM je francoski akronim za magnetno resonanco.) Če je naslovna pesem najbolj temačna in depresivna pesem na albumu, pa je prvi singel "Heaven Can Wait", ki ga Charlotte združeno odpoje z Beckom ena od najbolj šarmantnih pesmi albuma. Omenil bi še spevno in melodično "Time of Assasins", plesna "Greenwhich Mean Time" ter orkestralno "Dandelion", ki vse po vrsti lepo zaobkrožujejo čarobno atmosfero zelo raznovrstnega in prijetnega albuma.
"IRM" je velik napredek za Charlotte Gainsbourg in vse kaže, da njene najbolše plošče šele prihajajo.

http://www.charlottegainsbourg.com/
http://www.myspace.com/charlottegainsbourg

Spoon - Transference (2010)

2010-02-02T21:11:00.000+01:00

Verjetno je malo tistih, ki so mislili, da bo indie bend iz Texasa, ki je že leta 1996 pri založbi Matador izdal debi "Telephono", ustvaril skozi leta takšen impresiven avditorij, kultni status in naklonjenost kritikov. Po 15.letih so še vedno tu in še zmeraj snemajo odlične albume. Po omenjenem debiju so kmalu presedlali na veliko založbo Elektra in (pričakovano) kmalu dobili nogo, saj njihov drugi album "A Series of Sneaks" kljub pohvali kritikov, ni našel širši krog obožovalcev. Po kratki avanturi pri založniškem gigantu so zavetišče našli pri Merge ter z novim "Transference" posneli že pet izvrstnih albumov, ki je eden boljši od drugega. Gre za bend, ki ima v svoji glasbi neverjetno širino. Glavna akterja benda sta pevec in kitarist Britt Daniel, ki je tudi avtor večinskih komadov ter bobnar Jim Eno, ki ob rotiranju ostalih glasbenikov ohranjata osnovni zvok, ki je skozi celotno obdobje postal tako značilen. Njihova glasba, ki sega od post-punka, retro popa ter različnih "indie vzorcev" je skozi plošče ponudila celo paleto različnega glasbenega materiala in ob tem ohranila vso originalnost, ki jo ta bend premore. V tem pogledu so Spoon pravi malcati fenomen, saj skozi 15.letno obdobje, ki je prinesla v tem času že kar nekaj novih trendov v popolnosti ohranja vso svojo identiteto.
Meni najljubša plošča je "Kill the Moonlight", ki mi je predstavljala nekakšno prelomnico in spoznanje, da ima tudi indie glasba pop komade, ki nimajo nikoli prekoračenega roka.
In kaj prinaša novi album "Transference"?
Inspiracijo so iskali v post-punk bendih 80'tih, ki pa tudi tokrat (še zmeraj) prinaša klasično spoon glasbo. V primerjavi z njihovo predhodno radiofonično ploščo "Ga Ga Ga Ga Ga", prinaša nekoliko bolj temačen obraz vendar so tukaj še zmeraj triakordne pop skladbe, ki se jim težko opreš, da jih ne bi preposlušal do onemoglosti. Na albumu bi težko izbral ali našel kakšen potencialni hit, kot so v preteklosti bili "I Turn My Camera On", "Sister Jack", "You Got Yr. Cherry Bomb" ter druge, vendar je "Transference" še eden v nizu odličnih albumov tega benda.
http://www.myspace.com/spoon
http://www.spoontheband.com/

Indie Rock Place : The Best Albums 2009

2010-01-28T12:09:00.000+01:00

50. Metric - Fantasies

Kanadski indie rock bend Metric na novi, njihovi četrti plošči sicer ne prinašajo kaj dosti novega, vendar seksipilni glas pevke Emily Haines, občutek za mehkobo in pop senzibilnost znova pričarajo vznemirljivo poslušanje.
Glasba, ki je odlična podlaga za surfanje po netu. Za čas, ki ga porabljate ravno sedaj.
http://www.myspace.com/metric

49. War Tapes - The Continental Divide

War Tapes je ameriški kvartet iz L.A., ki nedvomno veliko dolgujejo pionirjem slovite manchesterske scene. Seveda je (spet) govora o Joy Division, ki so predispozicija za ustvarjanje mnogih indie rock in post-punk bendov današnjega časa.
War Tapes na njihovem darkersko obarvanem prvencu "The Continental Divide" zvenijo dopadljivo, varno, dovolj izvirno, pesmi pa tečejo brez bistvenih vzponov in padcev. Je zelo melanholična plošča, ki pa se še pravočasno ustavi, preden bi postala depresivna.
War Tapes so uspeli upozoriti nase, ki jim kljub melanholičnosti ne manjka vedrine. Kam jih bo to poneslo, bo verjetno pokazal čas, že v kratki prihodnosti.
http://www.myspace.com/wartapes

48. The Films - Oh, Scorpio

The Films nadaljujejo tam, kjer so začeli. Začeli pa so z odličnim prvencem "Don't Dance Rattlesnake" iz leta 2007. Indie rockerji iz južne karoline tudi na novem albumu "Oh, Scorpio" ne odstopajo od svojih značilnih, spevnih retro-pop komadov, ki so na momente celo preveč predvidljivi. Na njej morda res ni takih "sladkorčkov" kot so bile "Belt Loops", "Jealousy", in "Black Shoes" iz prvega albuma, vendar še zmeraj dovolj sladke za dvig raspoloženja. The Films so bend, ki bi z nekoliko več eksperimenta, ki ga kažejo v folku, rock'n' rollu, glamu, punku, in tudi brit popu, nedvomno pridobili na pozornosti. Meni so enostavno všeč. Lahkotna plošča za ljubitelje Kinksov ter današnjih The Kooks, Mando Diao in podobnih.
http://www.myspace.com/thefilms

47. The Decemberists - Hazards of Love

To množično skupino iz Portlanda vodi Collin Meloy, glasbenik, ki se od nekdaj nagiba k monumentalnim in glamoznim projektom. Zato ni nova, peta plošča po vrsti nobeno presenečenje, čeprav je šla skupina v največji eksperiment do sedaj.
Inspiracijo za album je Meloy našel v EP-ju britanske folk-rock pevke iz 60'tih Anne Briggs, ki je nosil isti naslov. The Decemberists so sicer že od nekdaj bend širokega glasbenega spektra, nekje med alternativnim folkom ter nekakšnim baročnim indie popom.
Na prejšnjih albumih so me navduševale klasične 3-4 minutne indie-pop skladbe z domiselnim prepletanjem in različnimi glasbenimi vplivi in izrazi. In ravno slednjega je tukaj tako veliko, da tudi po številčnem poslušanju ne znam točno oceniti pravo težo tega albuma.
Ta zapletena "multiglasba", kjer je 17 komadov med seboj povezanih in se prelivajo iz enega v drugega, te popelje v prostor, kjer iz minute v minuto ne veš kdaj te napade indie-pop, varljiva americana, hard rock, kratki stoner intermezzi ali kaj petega.
"Hazards of Love" je "zavozljan" vendar dober album, ki pa ga uvrščam na rob moje lestvice, saj ga ne morem opredeliti kot remek-delo, kot tudi ne kot izživljanje glasbenega umetnika, ki hoče dokazati svojo genialnost preko dolgih več kot 3-4 minutnah konceptualnih skladbah.
http://www.myspace.com/thedecemberists

46. Biffy Clyro - Only Revolutions

Škotski Biffy Clyro spadajo med tiste bende, ki delajo velike preskoke med glasbenimi smernicami. Začeli so kot dokaj klasičen melodični alter rock bend, ki so skozi prvenec "Blackened Sky" iz leta 2002, do predzadnje odlične plošče "Puzzle", vnesli dokajšno mero experimenta, razbijajočo orkerstracijo in močne kitarske akorde.
"Only Revolutions" je plošča, ki bi jo lahko uvrstil nekje vmes. Zabavna, polna mogočnih refrenov, kar ji daje večji komercialni pomen. To dokazuje tudi single "Mountains", ki je prilezel visoko na britanski lestvici. Ali je to O.K.? Za bend verjetno.
http://www.myspace.com/biffyclyro

45. The Gasoline Brothers- Tsk!

Ta nizozemski bend iz Utrechta sem spoznal šele pred kratkim, čeprav je to že njihova tretja plošča. Na seznamu so se znašli predvsem, ker s svojim prepletanjem indie godbe, alt.countrya ter staromodnega rock'n'rolla še zmeraj delujejo dokaj sveže.Preboj na nizozemsko glasbeno sceno je bil silovit, naprej na otok pa je v poplavi indie revolucije, verjetno čista utopija.
Solidna plošča za neobremenjeno poslušanje.
http://www.myspace.com/thegasolinebrothers

44. Modest Mouse - No One’s First, And You’re Next EP

Tole pa je zanimivo. Priznam, da nikoli nisem bil fen Modest Mouse. Issac Brock ter ostala ekipa so se odločili, da izdajo tale mini album, kjer se nahajajo izpadli komadi iz prejšnih dveh plošč.
Mogoče sem vse skupaj narobe ocenil, vendar so fantje za odpis izbrali dobre komade, kjer so ponudili nekaj zelo dobrih trenutkov.
Prva "Satellite Skin" je v bivstvu celotna nit albuma, kjer najdem še odlično "I've Got It All". Tudi ostale ne zaostajajo kaj dosti.
Očitno le ima skupina nekaj, kar moram še dognati.
http://www.myspace.com/modestmouse

43. Stellastarr* - Civilized

Kvartet Stellastarr* so po dolgi, štiriletni pavzi izdali svoj tretji album.
Bend je na prvecu "Stellastarr*'" in drugem "Harmonies for the Haunted" med alternativci dobil širok krog fenov. Pričakovati bi bilo, da bend, ki si vzame kar štiri leta premora poskusi oziroma doda na novi plošči določene zvokovne spremembe. Vendar ni tako.
Stellastarr še zmeraj uspešno preigrava glasbo post-punk obdobja poznih 70-ih in zgodnjih 80-ih oz. alternativni noise začetka 90-ih let. Navdahnjeni z Pixies, Talking Heads, Joy Division ipd., tudi na novi plošči pesmi segajo vse od novega vala. alt.rocka do post-punka. Njihov moto bi lahko bil :"kar je dobro ne spreminjaj". V primeru treh fantov in punce iz New Yorka to povsem drži.
http://www.myspace.com/stellastarr

42. The Takeover UK -- Running With the Wasters

Dober indie-rock ne prihaja vedno iz Britanije. Četverica iz Pittsburgha je z svojim debijem "Running With the Wasters" resno vrgla rokavico na onstran luže. Več o plošči :
http://coxonindierock.blogspot.com/2009/03/takeover-uk-running-with-wasters-2009.html
http://www.myspace.com/thetakeoveruk

41. Kasabian - West Ryder Pauper Lunatic Asylum

Kasabian bi bili pred 15-im letom velik bend. So bend, ki iščejo sonce pod vedno oblačnim angleškim nebom. Njihova tretja plošča "West Ryder Pauper Lunatic Asylum" je morda celo najboljša do zdaj.
Njihova zamera pri medijih je predvsem ta, da konstantno poveličujejo Oasis, ter poskušajo vleči iz njih najboljše od najboljšega.
Kakorkoli že, album je odlično sproduciran, na njej je dvanajst retro komadov, bogatega heterogenega zvoka.
Osebno mislim, da tako odlična komada kot sta "Where Did All The Love Go?" ter "Fire" vendarle ne najdemo pri številčnih podobnih bendov iz otoka. Kasabian to storijo na vsaki plošči.
In ravno zato jim dajem višjo stopnico v konkurenci tako imenovanih brit pop bendov.
http://www.myspace.com/kasabian

40. Arctic Monkeys - Humbug

Alex Turner in dečki so prva dva albuma naredili tako rekoč v enem šusu, na neomejenem zagonu. Na albumu Humbug tipajo nova področja in nove ideje, zato nekoliko hermetičen vtis, ki ga ustvarja plošča.
Lahko bi rekel, da so ustvarili neko "karnevalsko ozračje" z strašljivim in eteričnim potovanjem.
Album "Humbug" je za Arctic Monkeys iskanje novih poti izražanja. Je pot in ne cilj. Kam jih je pripeljal, bomo slišali v naslednjih letih.
http://www.myspace.com/arcticmonkeys

39. Bombay Bicyle Club - I Had The Blues I Shook Them Loose

Moram priznati, da so me BB Club lepo presenetili in še enkrat potrdili, da v Veliki Britaniji ni nujno, da vsi stopajo po istih zvočnih stopnicah. Stopnicah, ki pomenijo medijsko pozornost in MTV-rotacijo spotov.
BB Club vešče prepletajo svojo "shoegaze" zgodbo, in vokal Jacka Steadmana je naravnan na punkovsko zaledje in na trenutke zelo spominja na Interpol. Zelo čvrst in krepek debi, vrstnikov The xx iz severnega Londona.
http://www.myspace.com/bombaybicycleclub

38. Johnny Foreigner - Grace and the Bigger Picture

Trio iz Birminghama je izdal svoj drugi album, ki prinaša polno sladkega indie hrupa, drveče kratkotrajne punk izlete, zavite v pop celofan.
"Grace and the Bigger Picture" ni plošča, ki bi jo poslušal ure in ure. To je plošča za vožnjo v avtu po napornem delavniku.
Zanimiv "coctail", ki si ga privoščim namesto piva, ko sedim za volanom.
http://www.myspace.com/johnnyforeigner

37. Muse - The Resistance

Angleški Muse so danes na otoku eni od vodilnih bendov. In kadar govorimo o novem albumu, so pričakovanja vedno visoka.
Že od nekdaj melanholični Muse, na petem studijskim albumom "The Resistance" gradijo sfero, kjer orgljaški uvodi ter orkestracija dominirajo kot še nikoli.
Pri izbiri prvega singla "Uprising", ki je tudi prva skladba iz albuma, so bili fantje zelo previdni,saj gre za nekakšno tipično space-rock zadevo in ne predstavlja glavno nit tega albuma. Že v naslednji, naslovna "Resistance" pa Muse začnejo popolni preobrat, ki se stopnjuje in na koncu preide že kar v simfonijo v treh delih.
Če potegnem črto, je to še en unikaten izdelek benda s povsem svojevrstnim stilom, produkcijo in zvokom ter da še vedno postavljajo meje sodobnega rocka z mešanjem navidezno nezdružljivih glasbenih stilov.
Na koncu naj še dodam, da je njihova naslovnica, kot najboljša, dobila nagrado "Best Art Vinyl 2010".
http://www.myspace.com/muse

36. Manic Street Preachers - Journal For Plague Lovers

Deveti album valižanskih legend Manic Street Preachers, ki je mimogrede tako zvočno kot ilirično spet odličen, bo ostal opažen ter v spominu bolj po tem, da je "Journal For Plague Lovers" dokončno slovo od zlovešče preteklosti, ki jo je skupina nosila vse od dneva Richeyevega izginotja.
To navajam zato, ker je sam basist Nicky Wire zelo narvnost omenil, da je ta plošča nadaljevanje trinajst let stare "The Holy Bible". Trinajst let po izginotju Richeyja Jamesa Edwardsa in lanski razglasitvi Scotland Yarda, da je tudi uradno mrtev, je prav Nicky Wire potegnil iz predala njegovo nedokončano pesmarico.
Naj omenim tudi ovitek. Portret je last umetnice Jenny Saville, ki je naslikala tudi naslovnico za album "The Holy Bible" iz leta 1994.
V Angliji je ovitek zaradi upodobitve krvavega obraza dvignil ogromno prahu, vendar člani skupine zatrjujejo, da je to pač njen način slikanja. Presodite sami.
http://www.myspace.com/manics

35. Maximo Park - Quicken The Heart

Fantje iz Newcastla so med tistimi redkimi novodobnimi indie rock bendi, ki so uspeli lani februarja nastopiti tudi v Ljubljani. Na koncertu so že takrat najavili (ter tudi odigrali nekaj komadov) njihovo tretjo ploščo "Quicken The Heart".
Moja osebna želja, da bend z tretjim albumom dokončno preraste v velik bend ter stopi v prvo ligo otoških bendov se na žalost ni uresničila. Maximo Park na "Quicken The Heart" sicer še zmeraj zvenijo prepoznavno, komadi so več kot solidni, le da na momente zaslutim nekoliko več "synth" podlage, kar gre pripisati producentu Nicku Launayu, ki se je
podobnega dela lotil tudi na novi plošči Yeah Yeah Yeah.
"Quicken The Heart" je še ena v nizu dobrih plošč te zasedbe, ki še posebej v živo delujejo energično, razigrano in navdahnjeno, kjer prednjači njihov fromtman Paul Smith.
Vse kar morejo Maximo Park v prihodnosti storiti je to, da v polni meri prenesejo svoje odrske dosežke na ploščo ter jo dodatno začiniti z velikim hitom, da bo okus popolni.
Tega na tokratni plošči (izredno izenačenih komadov) na žalost ni.
http://www.myspace.com/maximopark

34. The Big Pink - A Brief History of Love

Dvojec The Big Pink iz Londona sta na prvencu "A Brief History of Love" za predispozicijo vzela vplive zgodnjega britanskega vala 90', vendar ne v polni meri, kar da plošči precej širšo dimenzijo. V ploščo vključujeta industrijske zvoke programiranih ritmov, elektronska mašila in nenehni pridih popa. In ravno v tem pridihu popa, pokažeta vso moč, ki jo plošča premore.
"A Brief History of Love" je vsekakor pop plošča, ki zaradi shoegaze dinamike sodi med tiste poslušalce z prefinjenim okusom ter posluhom za dobro glasbo.
http://www.myspace.com/musicfromthebigpink

33. Echo & The Bunnymen - The Fountain

Liverpoolske post-punkovske legende Echo & The Bunnymen so izdali že svoj enajsti studijski album. Ploščo so izdali v Warnerjevi založbi Korova, za katero so Echo & The Bunnymen v 80-ih posneli nekatere izmed svojih najbolj cenjenih plošč.
Nesmiselno bi bilo primerjati novo ploščo s tistimi iz 80-tih. Bend je ustvaril ploščo, ki je na njihovi ravni. To pa pomeni izdelek, ki ga je vredno preveriti in tudi poslušati.
Poštena plošča, ki pa bo priromala v playerje predvsem fenom skupine in tistim peščica, ki radi raziskujejo, kot sem to tudi jaz.
http://www.myspace.com/thebunnymen

32. The Twilight Sad - Forget The Night Ahead

Škotski shoegaze indie rockerji The Twilight Sad, so se z drugim albumom "Forget The Night Ahead" močno oddaljili od mainstreama in ubrali drugačno pot, kot sta jo Franz Ferdinand in The Fratellis, ki prav tako domujeta v Glasgowu.
Da so škotski bend, se prepozna v tipičnem naglasu pevca Jamesa Grahama. So bend, ki si resnično prizadevajo ustvariti edinstveno glasbeno estetiko. Primerjalno bi jih uvrstil nekje med British Sea Power in Arab Strap.
"Forget The Night Ahead" se dejansko pokaže kot edinstvena plošča, navidezno sestavljenega iz dveh nerazdružljivih polov. Čustvenega in hrupnega.
http://www.myspace.com/thetwilightsad

31.The Kinetiks – Aye Aye Aye Aye EP

Všečni indie rock s potencialom. No, saj meni se tako zdi.Štirje mulci iz Dublina vznemirjajo in navdušujejo z fenomenalnim občutkom za melodijo, močnim basom, lepimi kitarskimi linijami, ki so pripravljene na izbruh v vsakem momentu. Izvrstna intro kitara v "Lightclub" in " Aye Aye Aye Aye" z naraščajočim ritmom in močnim refrenom sta prva komada na albumu, ki sta tudi glavni niti tega EP-ja, šestih komadov.
Vsekakor bend, ki bom s zanimanjem preveril njihov prvenec.
http://www.myspace.com/kinetiks1

30. The Cribs - Ignore The Ignorant

The Cribs, bend treh bratov Jarman iz Yorkshire-a je po mojem skromnem mnenju najbolj (neupravičeno) prezret bend na otoku. V svoji diskografiji so nanizali z novim že štiri albume.
Novi album "Ignore The Ignorant" pa predstavlja bend v neki novi luči. Bratom Jarman se je kot polnopravni član pridružil nihče drug kot sam Johnny Marr (ex The Smits).
Rezultat je razširjen zvok, Marrerjev pridih osemdesetih, kitare so bolj čiste kjer je garažnega zvoka zaslutiti zelo malo.
Več v moji recenziji : http://coxonindierock.blogspot.com/2009/09/cribs-ignore-ignorant-2009.html
http://www.myspace.com/thecribs

29. Cage The Elephant - Cage The Elephant

Petčlanski bend iz Kentuckya je nase opozoril predvsem s ekscentričnimi live nastopi, ter požel odlične kritike širom otoka. Otoka? No, seveda ni to tako nenavadno, saj bend živi in ustvarja v Londonu.
Njihova debi plošča je žanrsko široka in zelo kompaktna.Rock, Punk, Funk ter Blues dajo v celoti zvok, ki vam ne bo dolgčas v nobenem momentu poslušanja.
http://www.myspace.com/cagetheelephant

28. Camera Obscura - My Maudlin Career

Tako kot vse, je tudi peta plošča škotske skupine na zelo zadovoljivi ravni. Camera Obscura je bend, ki verjetno nikoli ne bo polnil glasbene tabloide ter še manj glasbene top lestvice, kar pa ne zmanjša pomen kvalitete te petčlanske mešane zasedbe iz Glasgowa,
ter lepote pesmi, ki jih ustvarjajo.
Še eden prelep artefakt indie - pop glasbe.
http://www.myspace.com/cameraobscuraband

27. Doves - Kingdom Of Rust

Vse kaže, da se britpopa ne bom mogel izogniti še kar nekaj časa oziroma let. Minilo je več kot štiri leta od zadnje plošče "Some Cities" ter še več od odlične "The Last Broadcast". Moram priznati, da sem že malo pozabil na ta manchesterki bend, ki je v začetku tega tisočletja ponudil nekaj nepozabnih komadov, ki jih boste našli skoraj na vsaki britpop kompilaciji : "The Pounding", "There Goes The Fear", "Catch The Sun", so le nekatere od njih.
"Kingdom Of Rust" je nadpovprečno dobra in resna plošča, kjer je vsak drugi komad vreden več, kot pri mnogih "razvajenih" bendih celotna plošča. Doves tudi na novi plošči ustvarijo svet, polno nežne melanholije, gigantskih refrenov ter pretresljivih trenutkov.
Je bend, ki zna (zmeraj) ustvariti ambient, kjer se pararelno križa klasični pop-rock z klubsko sceno. In zato jim dajem visoko oceno. Eden večjih come-backov preteklega leta.
http://www.myspace.com/dovesmyspace

26. Morrissey - Years of Refusal

"Years of Refusal" postavlja Morriseya v neko pankersko raspoloženje, seveda na njegov svojevrsten način.
Nekateri bi lahko celo rekli, da zaradi kitarske usmerjenosti albuma stari prdec lovi neke trendovske korake, kot to delajo mnogi "forever young" bendi ,vendar že po prvem poslušanju je jasno, da temu ni tako.
Več v moji recenziji : http://coxonindierock.blogspot.com/2009/03/morrissey-years-of-refusal-2009.html
http://www.myspace.com/morrissey

25. White Rabbits - It's Frightening

Brooklynske White Rabbits bi lahko uvrstil nekje med Cold War Kids in Flaming Lips.
Skozi dva albuma, prvi je bil "Fortnightly" in novim "It's Frightening" so dosegli zadostno količino originalnega zvoka, da so postali zanimivi ter pohvaljeni pri kritiški srenji.
Čeravno White Rabbits v osnovi izhajajo iz bolj "nizko-proračunskih", podzemnih slogov, pa je njihov zvok zelo kompleksen in njihovo igranje naravnost veličastno. Na ploščo "It's Frightening" so nasuli kopico raznolikih skladb - od čistih liričnih alternative balad, himnično punkodnih kotaljenj, odličnega kitarskega alternative rocka (tako električnega kot akustičnega), modernega indie-popa, folky-punka ter čistega lo-fi in minimal rocka.Skratka, odlična plošča!
http://www.myspace.com/whiterabbits

24. White Lies - To Lose My Life

Londonski trio White Lies je predlansko največje odkritje britanske alternative scene. Kritiki bend kujejo v zvezde, skeptiki pa vzklikajo, da danes res ni potrebe po še enem retro bendu.
V glasbi White Lies torej ne gre iskati novosti na slogovnem področju, bistvena komponenta njihove drugačnosti je v načinu, kako to glasbo prezentirajo.
Njihove skladbe so hipnotično in do skrajnosti funkcionalne, sijajno orkestrirane, izjemno razdelane ter ravno prav darkerske, usodne in dramatične. Vsekakor so White Lies na svojem prvencu To Lose My Life, ki je, mimogrede povedano, še izvrstno posnet, v prvi plan vrnili veliko elegance, prefinjenosti in starih vrednot, kar v času "velikih blufov" na današnji alternative sceni sploh ni tako malo.
http://www.myspace.com/whitelies

23. The Raveonettes - In and Out of Control

Duo Raveonettes prihaja iz mračne ter mrzle danske, vendar vedno ko ju poslušam, mi je toplo ter domače. Pevka Sharin Foo in Sune Rose Wagner tudi na peti plošči "In and Out of Control" navdušujeta. Sta bend, ki sta vedno sovražila ponavljanje in monotonost, zato sta si mejo na novem albumu, postavila, res zelo visoko. Zvenita konstantno vznemirljivo (čeprav se nekateri spet ne bodo strinjali), polno kontrastov : moderno in retro, mračno in svetlo..........ja, to je In and Out of Control.
Da sta The Raveonettes res talentiran bend, sta pokazala skozi celotno karijero. Od prvega mini albuma "Whip It On", ki je poln mračnih garažno-rockerskih idej in v nadaljevanju kjer glasbeno potujeta preko pop-a 60'tih, surfa, retro rocka itd.
Bistvo vsega pa je, da je ta sprevržen časovni stroj vedno vznemirljiv in prijeten.
http://www.myspace.com/theraveonettes

22. Sunset Rubdown - Dragonslayer

Kadar mi misel pade o Sunset Rubdown imam vedno nekakšen cmok v grlu, saj sem zaradi takratne bolezni, septembra lani spustil koncert pred domačo ložo. Kanadski kvartet Sunset Rubdown je ustanovil Spencer Krug (Wolf Parade), kot nekakšen stranski projekt ki pa je skozi tri plošče prešla v mogočno zasedbo, o čemer priča tudi izdani album "Dragonslayer".
Nova plošča zaradi bolj direktnega, živega pristopa naredi za najdostopnejšo ploščo te zasedbe doslej. "Dragonslayer" je prava pop-art umetnija, ki navkljub značilnim zapletenim strukturam, številnim ritmičnim in stilskim zasukom ohranja v posamičnih komadih vso bistvo, da ne odzvenijo preveč pretenciozno. Plošča, ki prinaša polno užitka pri poslušanju. Spencer Krug je še enkrat več pokazal, da je s svojo melodramatiko ter neverjetnim občutkom za pop komponiranje, eden vodilnih kanadskih novodobnih glasbenikov.
Vsi atributi, ki jih prinaša "Dragonslayer", se poraja vprašanje. Ali so Sunset Rubdown s svojo tekočo ter cvetočo pop umetnino prerastli mogočne Wolf Parade ?
http://www.myspace.com/justchoke

21. Roman Candle - Oh Tall Tree In The Ear

Roman Candle prihajajo iz Chapel Hilla v Ameriki in je družinski bend. Morda ravno zato prihaja iz njihove tretje plošče "Oh Tall Tree In The Ear" tako topla in prijetna energija. Čvrsto zgrajena plošča, ki ponuja prijeten ter nezapleten izlet , ki traja dobrih 40 minut. Roman Candle me na trenutke močno spominjajo na The Jayhawks, Wilco ter tudi Ryan Adamsa. Kljub nekaterim podobnostim, mislim, da so Roman Candle še zmeraj
"svoj" bend z dobro mero svežine, ki je prepotrebna kadar se bend nagiba poleg indie-a v izročilo americane, folka ter alter countrya. Prijetno in nevsiljivo.
http://www.romancandlemusic.com/

20. White Light Parade* - House Of Commons

Angleški kvartet iz Bradforda bi lahko bil eden večjih prebojev minulega leta.Njihov debi "House Of Commons" je čudovit album, polno energije. Mešanje indie rocka z punkom 70'tih v primeru White Light Parade prinaša nevrotične, razbijaške, vendar popolnoma izpiljene pesmi. Uspelo jim je ustvariti ploščo, ki je brez nihanj. V dodajanju klasičnih vzorcev punka ter evforično podlago indie rocka, so uspeli narediti nekaj, kar je v zgoščenem britanskem prostoru že prava redkost ter vrlina sama po sebi.
http://www.myspace.com/whitelightparade

19. Philadelphia Grand Jury - Hope Is For Hopers

Indie punk? Ja. Lahko bi rekel, da imajo fantje iz Sydneya indie dušo s punk razmišljanjem ali obratno. Njihov prvenec je zmes indie-popa, garažnega punka, 60's rocka, powerpopa, rocknrolla in morda še česa. Kljub temu je to plošča z izjemno stopnjo skladnosti, izredno žanrsko raznolika ter spevna. Že po prvem komadu "Ready to Roll" ter drugem "The Good News" dobiš občutek, da poslušaš dva popolnoma različna benda. In tako vse do konca.
Po iskalniku v "stricu googlu" sodeč, je plošča dokaj neznanka, ki ne bo dosegla nobene pozornosti. Zato ji sedaj, lahko namenite vsi, ki radi poslušate plošče, širokega glasbenega spektra.
http://www.myspace.com/philadelphiagrandjury

18. Girls - Album

Med mnogimi prvenci, ki so se letos množično pojavili je tudi kalifornijski dvojec Girls.
Plošča s preprostim naslovom "Album", je totalni "grower", ki navdušuje šele po petem ali šestem poslušanju. "Album" je plošča, ki ji je treba v vsakem primeru dati priložnost. Vsa lepota zgodnjih Beach Boys-ov ter malanholija kakšnih Belle & Sebastian se najde na plošči, ki ima v določenih komadih, kot recimo "Hellhole Ratrace" izredno stopnjevalno formulo.
http://www.myspace.com/girls

17. The Rifles - The Great Escape

The Rifles so tipičen britanski indie-rock bend. Glede na to, da na otoku vlada popolno zasičenje podobnih bendov, ki so nastali pod vplivom britanske rock scene v novem tisočletju, skušam potegniti nekaj, kar bi "štrlelo" iz povprečja.
To gromozansko luknjo v kateri ni videti dna, so spretno obšli štirje londonski fantje.
Njihov drugi album "The Great Escape" je dovolj premišljeno zastavljen, da ne ponuja preveč monotonosti, hkrati pa tudi nima odstopajočih (hit) komadov, kot je to v navadi pri mnogih bendih. Vsekakor lepo zaobkrožena celota.
"The Great Escape" je v mojih očeh (ušesih), zelo soliden album, The Rifles pa bend, ki bo moj skriti adut v prihodnjih letih.
http://www.myspace.com/therifles

16. Florence + The Machine - Lungs

Odličen prvenec, kjer bo vsak našel svojo favorizirano pesem. Za imenom se skriva pevka Florence Welch. Njen resnično strasten glas, ki je negotov, divji in opojen, daje zanimivo večplastno celoto. Plošča za vse, ki radi vidite, da ima indie glasba pop komade,ter da trajajo več kot dva tedna. Art in pop v neverjetno dobri kombinaciji.
Moj komad je "Kiss With A Fist".
http://www.myspace.com/florenceandthemachine

15. Generationals - Con Law

Dvojec Generationals iz New Orleansa tvorita kitarist Ted Joyner (ex - The Eames Era) ter Grant Widmer. Nov projekt Joyner-ja v primerjavi s prejšnim matičnim bendom prinaša bolj električen zvok, polno sočnih kitar, ki nemalokrat spominja na jungle zvok, ter 80's College rock. " Con Law" je okusna, spevna in edinstvena plošča, ki bo le malo kateremu našla pot do svojih ušes. Menim, da je plošča "Con Law" ena najbolj prezrtih plošč minulega leta. Moja ušesa so jo ujela in mi pričarala nevrotično zabavne občutke.
http://www.myspace.com/generationals

14. Monsters Of Folk - Monsters Of Folk

V zadnjem času se je zbralo kar nekaj "allstars" ali tako imenovanih superskupin.
Če so to Chickenfoot in Them Crooked Vultures v rocku ter morda tudi The Dead Weather so
v indie rock ali folk smislu to ameriška skupina Monsters Of Folk.
To superskupino sestavljajo Jim James (My Morning Jacket), Conor Oberst in Mike Mogis (Bright Eyes)ter M. Ward (She & Him), ki pa je bolj znan po solističnem ustvarjanju.
Na plošči Monsters Of Folk svojo šarmantnost dosežejo z všečno večglasno harmoniziranje in dobro inštrumentalizacijo kjer jo spremlja slajd kitara ter tudi mandolina.
Spajanje alterfolka, indie rocka in tudi bluegrass-a, dosežejo lepo večplastno celoto.
Kljub vsem naštetim pa plošča še zmeraj prinaša dokaj razumljivo ter široko noto, ki bi lahko bila zanimiva za širši krog poslušalcev.
http://www.myspace.com/monstersoffolk

13. Empire Of The Sun - Walking On A Dream

Empire of The Sun v svoji glasbi veliko uporabljajo razlićne vrste klavijatur ter umetnih zvokov, zato jih mediji opisujejo kot nekakšen Avstralski odgovor na MGMT, duo, ki je močno označil lansko svetovno glasbeno sceno.
Vseeno pa mislim da dvojec Empire of the Sun bolj kažeta ljubezen do '80ih ter imidžom kakšnih Adam & The Ants.
Meni zelo simpatična in tudi dobra plošča, ki je idealna za party-e kjer ne manjka plesni poden. Upam samo, da zaradi omenjenga dueta ne bom dočakal razpad meni zelo ljubih, danes že kar malo kultnih The Sleepy Jackson, kjer je frontman ravno Luke Steele, polovica dvojca Empire of the Sun.
http://www.myspace.com/empireofthesunsound

12. The xx - xx

Londonski mladci The XX, so nam ponudili enemu najbolj opevanih prvencev, kar se kritike tiče. Jaz jih sicer ne dajem v oblake zavoljo synth pop zvoka, ki me le redkoma presune, vendar stvar le ni tako tipična v primeru The xx.
Tisto kar na prvencu krasi The xx je izredno enostaven zvok, ki pa je zelo premišljeno zastavljen. V podlagi sproščenega kitarskega popa, ustvarijo ambient, ki te nevsiljivo potegne v precizno poslušanje.
XX je odličen in celovit album, kjer že dolgo ni noben zvenel tako enostavno ob tem pa ponudil tako veliko.
http://www.myspace.com/thexx

11. The Von Bondies - Love, Hate and Then There's You

Plodna in zelo dinamična glasbena scena iz Detroita daje že vse od konca šestdesetih, odlične garažne bende. Od kultnih Gories preko Dirtbombs do današnjih velikanov White Stripes. In ravno Jack White je tisti, ki je imel prste vmes pri nastajanju prvega albuma The Von Bondies, "Lack Of Communication". Kmalu za tem sta se White in frontman Bondiesov Jason Stollsteimer močno sprla in celo stepla, kar je bendu prineslo dodatno reklamo in drugemu albumu "Pawn Shoppe Heart", ki je postal svetovni garažni hit.
Po dolgih, petih sušnih letih je tukaj njihov tretji pridelek "Love, Hate and Then There's You". Detroitska četverica dveh fantov in deklet tudi na novi plošči patentirajo svoj karakteristični zvok iz prejšnjih dveh albumov, ki daje čvrsto rockersko podlago ter njihove značilne bombastične refrene. Še posebej je to začutiti v "Shut Your Mouth", "Pale Bride" in "Accidents Will Happen", ki so mi najljubše.
Zelo kul plošča, vidnejših predstavnikov detroitskega zvoka.
http://www.last.fm/music/The+Von+Bondies

10. Pete Yorn & Scarlett Johansson - Break Up

Scarlett Johansson nadaljuje s pevsko kariero. Po skromnem prvencu, na katerem je izdala priredbe Tom Waits-a, sem ugotovil, da jo raje kot pevko, gledam v filmu, kot je bil Woody Allenov "Vicky Cristina Barcelona".
Na drugem albumu "Break Up", ki je bil zasnovan že leta 2006, kjer ni v ospredju Scarlettovo petje, kjer je avtorsko palico prevzel ameriški kantavtor Pete Yorn, pa zadeva izpade nadpovprečno dobro. Pete Yorn je z svojimi kitarami, ritmom ter nevsiljivim Scarlettovim petjem ustvaril ležerni pop ambient polno nalezljivih refrenov.
Odlična indie-folk-pop plošča v kateri me je druga od devetih pesemi "Wear And Tear" z fenomenalnim Yornovim banjom dodobra napolnila ušesa.
http://www.myspace.com/scarlettalbum

9. Manchester Orchestra - Mean Everything To Nothing

Še ena osvežujoča plošča, last ameriškega indie-rock kvinteta iz Atlante ki deluje predvsem bolj surovo in ambiciozno s primerjavo njihovega prvenca "'Im Like A Virgin Losing A Child".
Producent na plošči je Joe Chicarrelli (the Shins/My Morning Jacket) in je znatno pripomogel k nastajanju omenjene plošče.
"Mean Everything To Nothing" je plošča polno strasti, hipnotičnih trenutkov in melodičnih kitarskih riffov.
Manchester Orchestra s svojo elegantno glasbeno domišljijo in talentom postajajo zelo resen bend. Eden od bendov, ki prihaja.
http://www.myspace.com/manchesterorchestra

8. The Pains Of Being Pure At Heart - The Pains Of Being Pure At Heart

Zadušljive kitare, ki so ob tem zelo glasne, melodični napevi, otroško naivni teksti ter
zvrhano mero topline, ki jo je začutiti na vsakem koraku. To nam ponuja kvartet iz New Yorka na svojem prvencu (priznajmo si) s skrajno bedastim in dolgim imenom, ki ga ne bom več napisal.
Že po prvem poslušanju sem dobil občutek, kot da poslušam staro ploščo, posneto nekje pozno v 80-tih v angleškem studiu.
Tako zadušljivega zvoka, ki ga spremljajo melodične kitare ter mlad nedolžen vokal, nisem slišal že od najbolj zakotnih alter pop bendov sredi 80-tih.
Odlična plošča, za vse, ki se "palite" na "Shoegaze" ter alter pop in indie bende tipa Belle & Sebastian, My Bloody Valentine in njim podobnim.
Še to. Pravi balzam za ušesa je štiriminutna "Young Adult Friction".
http://www.myspace.com/thepainsofbeingpureatheart

7. Phoenix - Wolfgang Amadeus Phoenix

Francoski Phoenix so mojstri melodije. Že prejšna plošča "It's Never Been Like That", je pokazala, da se fantje ne mislijo ustaviti na domačih tleh, kjer imajo že dolgo status zvezdnikov.
Na njihovi četrti plošči "Wolfgang Amadeus Phoenix" je njihov dominanten ter značilen elektro-rock močno omejen ter zmanjšan. Usklajenost kitar in dodajanje pop melodij naredijo ploščo neverjetno sladko. Ploščo, ki jo boste izlizali do onemoglosti, če se jo ne lotite površno. Za trajni spomin, sta mi komada "Lisztomania" in "1901".
http://www.myspace.com/wearephoenix

6. Edward Sharpe and The Magnetic Zeros - Edward Sharpe and The Magnetic Zeros

Alex Ebert, bolj znan kot frontman alter-pop skupine Ima Robot je vodja te nenavadne
folk-hippie kolonije. Skupaj s pevko Jade Castrinos sta nabrala še osem različnih glasbenikov s harmoniko, trobento, različnimi tolkali, violino ter drugo ropotijo, ter posneli veselo, poduhovljeno, nekakšno power-flower ploščo. Dejstvo je, da ta množični kolektiv deluje neobremenjeno in hipijevsko. Takoj po izdaji plošče so se z velikim šolskim avtobusom odpravili na obsežno turnejo po Ameriki, kjer so izkazovali svojo srečo ter ljubezen do vseh njih pod odrom, ki so se tam znašli.
Upam, da ta sreča ne bo kratkotrajna ter edina plošča. "40 Day Dream", je verjetno moj največkrat poslušan komad preteklega leta.
http://www.myspace.com/edwardsharpe

5. The Thermals - Now We Can See

Portlandski trio The Thermals je bend z izjemno lo-fi punkersko energijo, izjemnim občutkom za melodijo ter navdihnjeno indie senzibilnostjo.
Na novi plošči Thermals-i zvenijo nekoliko manj agresivno.Bend deluje neverjetno sproščeno, umirjeno, obenem pa zelo navdahnjeno veselo.Tudi zvok je bolj čist.Posameznih komadov ne bi omenjal, saj bend še vedno proizvaja svoj "thermals zvok" kjer ni odstopanj ali potencialnega hita.
Tistemu, ki bo plošča všeč, močno priporočam tudi starejše. Predvsem "Fuckin A" in "The Body, the Blood, the Machine"!
http://www.myspace.com/thethermals

4. The Horrors - Primary Colours

Londonski The Horrors je bend, ki je v primerjavi s prvencem "Strange House" naredil ogromno glazbeno preobrazbo. Na prvencu so prakticirali umazane kitarske riffe ter gojili zvok garažnega rocka 60'tih, kot so denimo The Sonics. Na njihovem novem albumu "Primary Colours" so popolnoma uveljavili post punkovski - new wave zvok. Kričečih vokalov Farisa Badwana ni več zaslutiti kot tudi ne umazanih kitarskih riffov.
Odprt pogled na glasbene žanre, želja po eksperimentiranju in čar psihadelije pa so pripeljali do opazne metamorfoze. Ja, spet smo pri Ianu Curtisu in njegovih Joy Division.
Njihov "mančesterski" zvok jih je popeljal, da so postali pravi jubljenci glasbene kritike. Upravičeno, kajti treba je priznati, da so The Horrors zagotovo izvirnejši od večine podobnih današnjih glasbenih ponovno oživljenih imen.
Zgodovina s "Primary Colours" že dolgo ni zvenela tako sveže, kjer so The Horrors močno razbili monotonost v indie industriji.
Za večni spomin mi definitivno ostajajo : "Do You Remember", "Who Can Say" ter "New Ice Age".
Naj omenim, da "Primary Colours" predstavja pri meni do zdaj, najbolj natančen mozaik zvokov iz osemdesetih in pri tem ne očrnujejo vso veličino Iana Curtisa in njegovih soborcev iz benda.
http://www.myspace.com/thehorrors

3. The Maccabees - Wall Of Arms

Londonski indie kvintet na drugem albumu dokončno dokazuje, da njihov prvenec "Colour It In" ni bil le trenutni navdih, na kateri je bilo polno inventivne, izrazite, večplastne glasbe z zanimivo čustvenimi in izpovednimi besedili.
Po dveh letih gredo na albumu "Wall Of Arms" še bolj k bogatemu in opazno mračnejšemu izrazu. Producent je Markus Dravs, ki je oblikoval ambiciozni zvok plošče "Neon Bible" kanadskih herojev Arcade Fire in rezultiral v drugačnem pristopu komponiranja.
Trenutne asociacije na kanadčane zato niso ravno presenetljive, vendar The Maccabees še zmeraj premorejo zadostno količino svojega osebnega izraza. To je še posebej začutiti v bombastičnih orkestracijah in frenetičnem petju Orlanda Weeksa.
Z prepričljivim "Wall Of Arms" britanci dokazujejo, da so zrasli v resen bend, ki jim bo kritika le stežka dokazala pomanjkljivost ambicioznosti in kratek vek obstajanja.
Ena boljših plošč preteklega leta, ki z ponavljajočim poslušanjem zanesljivo pridobiva na moči, globini in barvitosti.
Komadi za trajni spomin : "Love You Better", "Can You Give It" in predvsem maestralna "No Kind Words".
http://www.myspace.com/themaccabees

2. Fanfarlo - Reservior

So vam Arcade Fire zlezli pod kožo? Vam David Byrne zveni v glavi? Vas obseda duh Talking Heads-ov? Da vam povem na kratko. Ste veliki fen Londonskega kvinteta Fanfarlo, kateri je debitantski album "Reservoir" kot magnet obkrožuje vse prej omenjene, ampak na način, da tudi v enem momentu ne občutite strah pred vulgarnim plagiatom.
Fanfarlo na plošči servirajo toplo indie-pop seanso, zavito v bogato orkestracijo v kateri svobodno plešejo harmonika, tolkala, mandoline, violine, orglje, razna trobila, ob tem pa ustvarijo čaroben ambient bogatega zvoka.
Plošča "Reservoir" je ena tistih, ki me ponovno povleče v spoznanje strasti in melanholije. Plošča, ob kateri si želiš, da se ne konča nikoli. Maestralno!
http://www.myspace.com/fanfarlo

1. Yeah Yeah Yeahs - It's Blitz!

Tole sveto trojico še naprej krasi neobvadljiva moč glasbe, ki jo konstantno spreminjajo, vzporedno pa nizajo hit za hitom.
Yeah Yeah Yeahs imajo karizmatično megapevko Karen O, ki še posebej fascinira v živo. Na nastopih si ne "naštela" samo glasilk temveč ima tudi scenski in dramski pristop bubliki in zato je zvezda. Potem je tukaj perfekcionist Nicolas Zinner. On je moč ene kitare, ki na "It's Blitz!" ponovno zažiga, kar samo pomeni, da so korenine Yeah Yeah Yeahs še zmeraj zelo močne in zdrave.
Yeah Yeah Yeahs se z vsakim albumom menjajo in dovršujejo ter na novem naredijo preobrat in posnamejo nekaj nepričakovanega, hrabrega, ob tem pa zablestijo na popolnoma drugačen način.
"It's Blitz!" je briljanten dokaz rasti enega benda, to pot s pomočjo disca.
Odličen bend v vrhuski formi z najboljšim albumom do sedaj. Bravo!!!
http://www.myspace.com/yeahyeahyeahs

Shoeshiners in Barely Modern v klubu Gromka

2009-12-29T13:50:00.000+01:00

V klubu Gromka na Metelkovi sta v sredo pred Božičem oder zasedla dva mlada perspektivna benda, ki svojo ustvarjalnost in tudi karizmatičnost črpata predvsem iz otoka. Mladi upi slovenske indie rock scene (kot jih opisujejo nekateri mediji) so me predramili, ko sem poslušal komade na Myspace-u in ugotovil, da stvar ne gre zamuditi v živo.
V skoraj napolnjenem klubu, kjer je prednjačila nepolnoletna mladina sem se s kolegoma postavil ob "stran" ter pričakal prvi bend Shoeshiners iz Kranja.
Štirje mladci s klasično zasedbo, kitari, bas in boben, so v slabi uri pokazali, kako prekleto važno je bend spoznati v živo. Ne bom primerjal benda z vplivi otoških velikanov ter kakšnimi Kings of Leon, dejstvo je, da bend išče svojo inditeto. Shoeshiners zvenijo moderno, frontman je "pravi", predvsem pa se vidi delavnost, kar je pri bendih za prepoznavnost ter skok na površje zelo pomembno. Mislim, da so Shoeshiners bend, ki bo v prihodnje s svojo svežino, nevsiljivost, indie senzibilnostjo močno predramil našo "turobno" glasbeno sceno. Zelo obetavno!

Če so bili Shoeshiners presenečenje, so bili drugi bend Barely Modern pravi "debakl" v pozitivnem smislu.
Trije mladci okrog 20.let, ki prihajajo iz Logatca v še bolj klasični zasedbi, so prvič opozorili nase na klubskem maratonu 09.
Moram priznati, da sem si bend (slovenski), kot je Barely Modern želel slišati pri nas že vse od začetka novega tisočletja. Takrat, ko so čez lužo The Strokes izdali album "This Is It", na otoku pa so se pojavili The Libertines.
Premišljeval sem, kako "cool" bi bilo imeti podobno sceno tudi pri nas. Sedaj, skoraj 10.let kasneje kjer je na otoku indie rock scena že nekoliko načeta in brezizrazna, sem dočakal tak bend tudi pri nas.
Pri Barely Modern mi je "svinjsko" všeč, ta neobremenjenost s njihovimi vzorniki. Iščejo svojo prepoznavnost in glasbeno podobo. To jim uspeva fenomenalno dobro. Zame največje odkritje leta. Ob bok bi jim postavil Beograjske Repetitor, vendar to je že neka druga zgodba. Bend, ki ga enostavno mora videti v živo vsak, ki je kadarkoli uporabljal "ploščke" Pete-a Doherty-a in Libertines, da Strokes sploh ne omenim.
Pete Doherty se danes valja po zaporih, Julian Casablancas pa je izdal disco album. V primeru Barely Modern sem prepričan, da bodo ubrali neko tretjo pot. Pot, ki bo prinesla, nam, obiskovalcem koncertov modernega rock'n'rolla še veliko užitkov.

Fotke iz koncerta : http://johnny72.blogspot.com/2009/12/barely-moderen-shoeshiners.html

http://www.myspace.com/theshoeshiners
http://www.myspace.com/barelymodern

The Hendikeps - The Hendikeps EP (2009)

2009-09-17T19:06:00.002+02:00

Naši južni sosedje Hrvati imajo nekaj izrednih bendov. Bambi Molesters, Erotic Biljan and His Eretics, Pips Chips & Videoclips ter še nekaj drugih. Sedaj pa sem bolj po naključju ujel presneto zanimiv bend iz okolice Zaprešića, ki se spogleduje z modernim alterpop-om ter indie senzibilnostjo.
The Hendikeps na EP-u v šestih komadih ustvarijo enkratne pop melodije, ki jih spremljajo nalezljivi kitarski rifi, izredno fin laid-back vokal ter stopnjavalna formula, ki nudi super glasbeni doživetek.
Bend je z navedenim EP-jem naredil odličen korak k prepoznavnosti. Glavna stvar, ki jo vidim, pa je ogromno potenciala ter rezerve pri ustvarjanju prihajajočega dela.

http://www.myspace.com/thehendikeps
http://thehendikepsep.blogspot.com/

The Cribs - Ignore The Ignorant (2009)

2009-09-17T11:02:00.000+02:00

The Cribs, bend treh bratov Jarman iz Yorkshire-a je po mojem skromnem mnenju najbolj (neupravičeno) prezret bend na otoku. V svoji diskografiji so nanizali z novim že štiri albume.
Prvi z istoimenskim naslovom iz leta 2002, ter singlom "Hey Scenesters!" je danes že kultni komad tako benda kot cele britanske rock scene. Predvsem naslednja dva "The New Fellas" (2005) in "Men's Needs, Women's Needs, Whatever" (2007) sta bend vrgla na površje otoške scene.
Eden večjih oboževalcev benda je tudi Alex Kapranos (Franz Ferdinand), ki jih je tudi povabil na skupno turnejo ter sodeloval kot producent pri tretjem albumu " Men's Needs, Women's Needs, Whatever".
Kljub vplivu Kapranosa pa bend ni dosegel korak k samem elitnem vrhu kjer "domujejo" Franz Ferdinand, Arctic Monkeys, Kaiser Chiefs in podobni.
The Cribs so na dosedannjih albumih pokazali kako je lahko enostavnost igranja (kombinacija par not) nalezljiva, dopadljiva in neverjetno široka, seveda v primeru šarma, ki ga ta bend ima.
Novi album "Ignore The Ignorant" pa predstavlja bend v neki novi luči. Bratom Jarman se je kot polnopravni član pridružil nihče drug kot sam Johnny Marr (ex The Smits).
Rezultat je razširjen zvok, Marrerjev pridih osemdesetih, kitare so bolj čiste kjer je garažnega zvoka zaslutiti zelo malo. Prvi singel je fenomenalna "Cheat On Me", nalezljiv komad s izrazitim refrenom, zakamufliran v prekrasno melodijo. Uvodna "We Were Aborted" je pesem kjer se Marrova kitara enkratno izogiba kitarskemu "crash-u".
The Cribs so bili morda najšibkejši v slow komadih, ki pa s "City Of Bugs" ter "Stick To Yr Guns" demantirajo tudi to navedbo. Plošča je po komadih zelo izenačena, kar pa ne pomeni, da je enolična. Ne bi ravno rekel da je to remek - delo, vendar pa bend, kot tudi do sedaj objavljeni material "gazi" večino modernih britanskih bendov s svojimi nalezljivimi rifi. Ali jih opišem kot art-rock, punk ali enostavno pop bend, sploh ni pomembno, ker so vse po malem ter tako posebni in dobri, da ti ponavljajoče poslušanje nikakor ne uide.
The Cribs nadaljujejo pohod proti vrhu angleške indie-rock scene, čeprav so zame tam že zelo dolgo.
http://www.thecribs.com/
http://www.myspace.com/thecribs

The Thermals - Now We Can See (2009)

2009-04-06T15:28:00.000+02:00

Portlandski trio The Thermals, je eden od mojih top bendov, ki me ob novi izdaji naženenejo na "right now" poslušanje. Čeprav so Thermals znani, da ne odstopajo od svojega zvoka, vseeno njihova četrta plošča z delovnim naslovom "Now We Can See" le prinaša nekaj novega (rahlega) vetra v zvoku.
Prvo, kar ni moč spregledati je zamenjava založbe, saj so po treh izjemnih albumih presedlali iz Sub-Pop-a na Kill Rock Stars.Povoda ne poznam, vsekakor pa gre tukaj bolj za transfer Blazers - Sonics, kar pomeni, da je vse ostalo v nekaj kilometrih, tako v fizičnem kot filozofskem smislu benda.
The Thermals je bend z izjemno lo-fi punkersko energijo, izjemnim občutkom za melodijo ter navdihnjeno indie senzibilnostjo.Na prvencu "More Parts Per Million" kjer so v dobro minuto trajajočih izbruhih še nekoliko lovili svojo zvokovno podobo, so na drugem (meni najbojšem) albumu "Fuckin A" že demonstrirali svojo uravnovešeno eksplozivnost, ki temelji na preprostih kitarskih, zelo odrezavih in glasnih rifih,drvečem ritmu in melodičnostjo.Na tretjem "The Body, the Blood, the Machine" pa so to samo še potrdili.
Na novi plošči Thermals-i zvenijo nekoliko manj agresivno.Bend deluje neverjetno sproščeno, umirjeno, obenem pa zelo navdahnjeno veselo.Tudi zvok je bolj čist.Posameznih komadov ne bi omenjal, saj bend še vedno proizvaja svoj "thermals zvok" kjer ni odstopanj ali potencialnega hita.
Tistemu, ki bo plošča všeč, močno priporočam tudi starejše. Predvsem "Fuckin A" in "The Body, the Blood, the Machine"!
http://www.thethermals.com/
http://www.myspace.com/thethermals

Glasvegas - Glasvegas (2008)

2009-03-20T15:52:00.000+01:00

Škotski lokalni tednik Sunday Herald, je njihov debitantski, istoimenski album razglasil za kar “najboljši škotski album vseh časov”.
Tako hiperbolično dejanje je zelo pogumna stvar, vendar ne nujno v primeru Glasvegas.
Kvartet iz Glasgowa sestavljajo karizmatičen pevec in frontman James Allan, njegov bratranec, kitarist Rab Allen, basist Paul Donoghue in bobnarka (ki na koncertih stoji) Caroline McKay. Glasvegas so zanesljiv retro bend; glasbene reference so morda predvidljive, vendar so v redu: Joy Division, The Jesus and Mary Chain ter morda tudi The Clash.
Album, ki odpira tako močan trojček pesmi kot so "Flowers & Football Tops", "Geraldine" ter "It's My Own Cheating Heart that Makes Me Cry" si zasluži najvišjo oceno pa čeprav bi v nadaljevanju počil po nedodavanju dolžine. Glasba skupine se zdi pri prvem poslušanju enolična, kjer so si komadi praktično podobni. Ko zadevo ne jemlješ površinsko, zlahka ugotoviš, da plošča ponuja mnogo več. Pesmi se "kotalijo" ene v drugo kot ena močna, zvočno bogata in zložena simfonija. Allenov vokal deluje zelo emotivno in se odlično vklopi čez glasbene sloje. V tem mompoznim kitarskim ritmom, ki me spominja na najboljše trenutke Manic Street Preachers iz albuma "Everything Must Go" pridemo tudi do dramatične "Daddy's Gone", prvega singla iz plošče, kjer se je Allen dotaknil besedila o ločevanju svojih staršev. Na splošno so besedila zelo močna. V "Flowers and Football Tops" se je lotil rasističnega umora belega najstnika Krissa Donalda, v "Geraldine" pa recimo o ljubezni do "angela", za katerega se izkaže, da je socialna delavka. Zanimivo je, da ta sedaj prodaja majice na njihovih koncertih.
Na koncu, kot sem že omenil so bobnarske palice v ženskih rokah. To se na albumu še kako dobro pozna. Ne mislim v kontestu "zgodba o ženski za volanom" temveč o tem, da je ravno ta ženska roka na tako agresivnem inštrumentu, dodala čarobni zvok, posebno, tisto pravo nedopolnjujočo dimenzijo.
(Video : Glasvegas - Geraldine)
http://www.myspace.com/glasvegas
http://www.youtube.com/glasvegas

Morrissey - Years of Refusal (2009)

2009-03-05T00:15:00.000+01:00

Morrisey je eden največjih glasbenikov današnjega časa. Vselej, ko izda novo (dobro) ploščo si mislim, da je zadnja, obenem pa čas za pokoj, saj je gospod iz Manchestra popolnoma iztrošen, glasbeni opus pa že zdavnaj zaokrožen. Sedaj to ne premišljujem več.Ta osebnost je gradila in izgradila tako, da v miru ustvarja, prez pritiskov in pričakovanj oboževalcev. Ta gradnja je rezultirala s ponovno odlično novo ploščo.
"Years of Refusal" postavlja Morriseya v neko pankersko raspoloženje, seveda na njegov svojevrsten način. Prvi del albuma zaokrožujejo nabrite kitare in triminutne "nabijalke", ki bi jih prej pričakoval od kakšnega mulca. Zadeva izpade zaradi samozavestnega vokala neverjetno šarmantna. Nekateri bi lahko celo rekli, da zaradi kitarske usmerjenosti albuma stari prdec lovi neke trendovske korake, kot to delajo mnogi "forever young" bendi ,vendar že po prvem poslušanju je jasno, da temu ni tako.
Že prva "Something Is Squeezing My Skull" je pravi biser, kjer po začetnem ogrevanju pride tudi
četrta " I'm Throwing My Arms Around Paris", ki pokaže moža v vsem svojem sijaju in najboljših trenutkih preživljanja v nekdaj matični skupini The Smiths. Morda pokaže starec malo predvidljivosti in slabosti na koncu albuma, vendar to ne pokvari celotnega dojema albuma "Years of Refusal".
Naj na koncu še povem, da vam bo plošča ob ponavljajočem poslušanju znova in znova odpirala nove adute, ki so ponavadi značilnost nekega dobrega (glasbenega) dela.
http://www.myspace.com/morrissey

The Takeover UK -- Running With the Wasters (2009)

2009-03-04T19:45:00.000+01:00

Dober indie-rock ne prihaja vedno iz Britanije. Četverica iz Pittsburgha je z svojim debijem "Running With the Wasters" resno vrgla rokavico na onstran luže.
Fante je ispiriral pop iz 60'ih ter bandi takoimenovane angleške invazije v drugi polovici 70'ih. Rezultat je prekleto dober plesno-garažni rock, kjer ne manjka melodičnih trenutkov, lo-fi zvoka ter prefinjenega popa.
Po uvodni "The Lonely Ones" ki si jo ne bi sramovali tudi The Strokes, je druga "Never Been So Sick" kitarsko nabrita ter v refrenu "pijansko" opevana v stilu kakšnih The Libertines. Album nadaljuje "Ah La La", najbolj lahkotna pop pesmica, ki bi z lahkoto osvojila kakšen vrh mainstream glasbenih lestvic. Naslednja "Running With The Wasters"pa zame že predstavlja vrhunec tega ploščka z ubijajočim himničnim napevom ter stopnjevalnim ritmom, ki na koncu skoraj pripelje spust rok iz volana kjer jo največkrat poslušam.
Čeprav v albumu ne zasledim nekih "štuk" komadov, bi omenil še nalezljive "Birthday Boy" ter "Don't Wait Up".
Vsekakor je celi album enkraten, hipnotičen roadtrip kjer bi si želel, da se nikoli ne konča.
V primeru TakeoverUK, kjer bodo mnogi videli še en "copy-paste" primerek in jim očitali podobnost z bandi kot so The Strokes, The Libertines in drugimi, menim da so fantje ustvarili ploščo, ki ob poslušanju težko ostaneš ravnodušen.
http://www.myspace.com/thetakeoveruk

Franz Ferdinand - Tonight (2009)

2009-03-03T01:11:00.000+01:00

Ko se vrnem na prejšna dva albuma Franz Ferdinand, ki sta bila zelo dobra, kitarsko plesna, iskrena in sta imela nekakšno skupno noto ter obenem zvrha originalnih prijemov, se sprašujem zakaj band potegne v tako skrajne spremembe kot smo priča na albumu Tonight?
Ni dvoma da so FF velik band. Njihov vpliv je moč zaslediti v poplavi instant - copy bandov, ki polnejo strani web-ov, etre radijev ter morje letnih festivalov po vsem svetu. Morda jih je ravno ta nasičena scena "naterala" da se umaknejo od svojega zvoka?
Sama sprememba zvoka je pohvalno vredna, saj drugače lahko hitro postaneš dolgočasen in predvidljiv.
Ampak spet, če menjaš samo delo in nimaš kaj povedati postane problem. In Franz Ferdinand na plošči Tonight nimajo.
Rezultat je dokaj dolgočasna plošča, brez kakšnih svetlečih trenutkov, piko na i pa postavi brezvezna, dolga kot ponedeljek pesem Lucid Dreams, ki upam samo začasno predstavlja elektronske izlete banda.
Glede nato, da je to šele tretja plošča skupine, je za popravni izpit še dovolj časa.
Nedvomno pa lahko rečem, da se bodo ljubitelji te skupine razdelili na dva pola.
V prvi skupini bodo tisti , ki bodo pognali alarm zaradi rockerske prepoznavnosti skupine, medtem ko bodo tisti drugi, ki so jih vzljubili iz popidnega vidika ploščo verjetno pozdravili.
http://www.franzferdinand.co.uk

Maximo Park v Ljubljani

2009-03-02T17:32:00.000+01:00

V petek smo se s kolegi podali na koncert angleških indierockerjev Maximo Park v Cvetličarno. Petorica iz Newcastle-a ima pri meni nek poseben značaj, saj se le malokrat zgodi, da sem bend na odru slišal prej, preden so sploh uspeli lansirati svoj prvenec A Certain Trigger (2005).
Od takrat je preteklo že kar nekaj vode ali bolje, koncertne kilometrine. Band se več ne poti na peklenskih žarkih, saj ima na domačih tleh skorajda "prvoligaški status", pridno pa nabira svoje privržence tudi drugje po evropi. Po znamenitem festivalu Southside leta 2006 , kjer so že nastopili kot eni od liderjev festivala, je bil to moj tretji obisk.
Ko smo prispeli in se podali na prvo pivo, so nas že ogrevali hrvaški Orange Strips, ki ne skrivajo "zaljubljenost" do britpopa. Po nekaj ujetih komadov se me zelo spominjali na škotske Travis.
Med odmorom se je dvorana kar lepo napolnila kar je nedvomno malo presenečenje, saj promocije dogodka praktično ni bilo zaslediti na nobenem koraku.(baje je bil dan prej obisk v Zagrebu zelo slab)
Ob bučnem aplavzu so na oder stopili Maximo Park in koncert odprli z Our Velocity s svojega drugega albuma Our Earthly Pleasures (2007).
Potem pa tisto, kar sem si najbolj želel. Novi komadi (trenutno pripravljajo tretji studijski album) in po poslušanem sodeč bo manj idejni od predhodnih, vendar zelo energičen in poslušljiv kar bo "navrglo" še dodaten del fenov.
Angleži so v tej dobri uri odigrali vse svoje najbolj znane komade kot so Books from Boxes, Going Missing, Limassoll, Grafiti, ter meni najlubša Girls Who Play Guitars. Sploh pri slednji je bila atmosfera v dvorani odlična.
Na odru se je še enkrat več pokazalo da sta srce benda klaviturist Lukas Wooller ter fenomenalen frontman, ki odlično opravlja svojo delo Paul Smith.
Po bučnem skandiranju smo dobili tudi bis kjer so zaigrali še tri komade z nepogrešljivo Apply Some Pressure.
Vsekakor naj na koncu dodam, da je skupina z svojim (ponovno)energičnem nastopom, ter odličnim odzivom publike pokazala, da si tudi pri nas želimo več "pristankov" indie bendov. In to ravno na tak način kot Maximo Park, ki so zaupali nekemu našemu novnarju, da so prišli na ta konec sveta predvsem z namenom večanja prepoznavnosti.
Po nedavnem koncertu Islands, sedaj Maximo Park ter poleti prihajajočih velikanov Killers se nam očitno res obeta dobra Indie letina.
http://maximopark.com/
Fotke : http://johnny72.blogspot.com/2009/02/maximo-park.html

Definicija : Indie-Rock

2009-02-26T16:03:00.000+01:00

Izraz "indie" oz. daljše "independent" na prvem mestu pomeni neodvisen. Na začetku so skupine, ki so se pojmovale za indie, bile le tiste, ki niso podpisovale pogodb z velikimi založniškimi firmami.

Vse se je začelo že leta 1980 z obliko alternativnega rocka, pri katerem je bila močno povdarjena kitara. Dve najbolj znani skupini tistega časa sta bili The Smiths in The Stone Roses, ki sta močno vplivali na Britpop.
V poznih 80. se je indie glasba "prelevila" v glasnejšo, prevladoval je kitarski distortion. Najbolj poznana skupina tega obdobja je Sonic Youth, pečat na današnji glasbi pa je pustila še ena skupina, to so Pixies.
V 90. letih se izraz "indie" ni več nanašal le na "podzemne" bande, ampak se je močno razširil, tako stilsko kot zvočno. Na začetku 90. se je indie velikokrat mešalo z Britpopom in prav v tem obdobju se je rock glasba najbolj razširila.

Dan danes je indie glasba ena izmed najbolj poslušanih podzvrsti rock glaasbe. Nekateri izvajalci, kot naprimer Arctic Monkeys, Franz Ferdinand, The Killers in The White Stripes veljajo za nabolje prodajane in poslušane skupine 21. stoletja.

Islands - Arm's Way (2008)

2009-02-26T14:20:00.000+01:00

Po Broken Social Scene in Arcade Fire, je Kanada izvrgla še eden podoben vendar odličen bend - Islands. Poleg žanrovske podobnosti, se zdi, kot da se je Kanadska glasbena scena specializirala na bende v katerih igrajo multiinstrumentalisti in se pokaže bogatstvo zvoka, ki ga omenjeni bendi nudijo.
"Arm's Away" je njihov drugi album, po prvencu "Return to The Sea" iz leta 2006, ki je ponudil pretežno divjo, surovo, vendar nadvse originalno in zabavno glasbo.
Z drugim studijskim albumom "Arm's Way" bend izgublja svojo divjost in ostrino, vendar dobiva določeno mero pedantnosti in usklajenosti ampak ob tem ne izgublja niti kanček svojega originalnega zvoka, ki je še vedno tako bolano-sladek, poleten in istočasno tudi melanholičen.
Islands so zame bend, ki je žanrovsko odlično porazdeljen po "otočkih". Vendar, da se razumemo.
Te "otočke" povezuje originalnost in deluje kot bogata celina.
http://www.myspace.com/islands

White Lies - To Lose My Life (2009)

2009-02-26T13:50:00.000+01:00

Londonski trio White Lies je lansko največje odkritje britanske alternative scene. Kritiki bend kujejo v zvezde, skeptiki pa vzklikajo, da danes res ni potrebe po še enem retro bendu.

White Lies v resnici obujajo zvoke novega vala oziroma post-punka zgodnjih osemdesetih, ki so ga zakoličili bendi tipa Joy Division, Echo & The Bunnymen, New Order, The Cure ali U2. Včasih pa skupino zanese tudi v bolj ostra kitarska okolja. V glasbi White Lies torej ne gre iskati novosti na slogovnem področju, bistvena komponenta njihove drugačnosti je v načinu, kako to glasbo prezentirajo. Bend je pri tem predvsem temeljit. Njihove skladbe so hipnotično in do skrajnosti funkcionalne, sijajno orkestrirane, izjemno razdelane ter ravno prav darkerske, usodne in dramatične. Vsekakor so White Lies na svojem prvencu To Lose My Life, ki je, mimogrede povedano, še izvrstno posnet, v prvi plan vrnili veliko elegance, prefinjenosti in starih vrednot, kar v času »velikih blufov« na današnji alternative sceni sploh ni tako malo. http://www.myspace.com/whitelies